Volitve so bile mirne in demokratične, pravzaprav celo najbolj demokratične doslej, so po parlamentarnih volitvah v Kirgiziji, ki so bile sploh prve v vsej Srednji Aziji, olajšano ocenili mednarodni opazovalci. Ni bilo prvič, saj je bilo omenjeno ugotovitev iz njihovih ust slišati že po prvi revoluciji tulipanov leta 2005 ter junija letos, ko so podprli spremembe ustave, s katerimi so bodočim predsednikom pristrigli peruti. Doslej so tako kot v sosednjih državah krepili avtoritarno oblast in gojili dinastično nasledstvo....
Volitve so bile mirne in demokratične, pravzaprav celo najbolj demokratične doslej, so po parlamentarnih volitvah v Kirgiziji, ki so bile sploh prve v vsej Srednji Aziji, olajšano ocenili mednarodni opazovalci. Ni bilo prvič, saj je bilo omenjeno ugotovitev iz njihovih ust slišati že po prvi revoluciji tulipanov leta 2005 ter junija letos, ko so podprli spremembe ustave, s katerimi so bodočim predsednikom pristrigli peruti. Doslej so tako kot v sosednjih državah krepili avtoritarno oblast in gojili dinastično nasledstvo.
Zdaj je kirgiški demokratični eksperiment bolj ali manj prepuščen samemu sebi, njegova usoda pa precej negotova. Glavna vzroka sta pomanjkanje demokratičnih temeljev in dolgoletna tradicija močne predsedniške figure, ki je resda avtoritarna, hkrati pa edini bolj ali manj zanesljiv porok stabilnosti. Zahodni prinašalci demokracije tega bodisi nočejo bodisi niso sposobni razumeti.
Kakor nalašč je največ glasov na volitvah dobila nacionalistična stranka Ata Žurt, ki se zavzema za razveljavitev ustavnih sprememb in vrnitev močnega predsednika; to pomeni, da utegne biti prva parlamentarna demokracija v Srednji Aziji precej kratkega daha. V stranki poleg tega javno razglašajo superiornost Kirgizov proti uzbeški manjšini, kar je paradigma, ki je poleti na jugu države pripeljala do krvavega pogroma. V njem je umrlo 1500 ljudi, povečini Uzbekov.
Evropska unija ni storila ničesar, kaos pa sta z varne razdalje spremljali tudi Rusija in Združene države Amerike, ki imata tam vsaka svoje vojaško oporišče. Uradna Moskva je s tem dokazala, da jo na postsovjetskem prostranstvu zanima zgolj zajezitev širjenja ameriškega vpliva. Washington je potrdil politiko dvojnih meril. Ker so nekdanje kirgiške oblasti dovolile delovanje njihovega vojaškega oporišča Manas, ki je ključno za oskrbovanje zavezniških vojakov v Afganistanu, so ob mučenjih in pobojih opozicijskih politikov praviloma molčali.
Iz enakih razlogov Zahod popušča tudi uzbekistanskemu diktatorju Islamu Karimovu, čigar najhujši madež je pokol v Andižanu leta 2005, v katerem je po podatkih borcev za človekove pravice umrlo tisoč ljudi. »Z zahodno podporo brutalnim režimom v Srednji Aziji ustvarjamo časovno bombo nezadovoljstva. Ker Zahod podpira diktatorje, se bo to nezadovoljstvo kakor bumerang usmerilo proti njemu,« opozarja nekdanji britanski veleposlanik v Uzbekistanu Craig Murray.
Določeno tveganje obstaja tudi v primeru, da bo Kirgizija dejansko postala prvi demokratični otoček v morju avtoritarnosti. Bolj sproščeno ozračje pri sosedih bi kaj lahko navdihnilo tudi opozicijo v Uzbekistanu, Kazahstanu in Tadžikistanu, na kar se bodo represivni režimi skorajda zagotovo odzvali z le še večjo represijo. Ta je v Srednji Aziji že povzročila radikalizacijo islamskih gibanj, kar diktatorskim režimom rabi kot priročen izgovor, s katerim od Zahoda poskušajo iztisniti dodatno finančno pomoč.
Toda denarne injekcije za pretežno obubožano Srednjo Azijo niso odgovor, saj praviloma končajo v rokah korumpirane elite. Čarobna rešitev ni niti instantno uvažanje zahodnih političnih modelov, ampak dolgoročno, premišljeno in konsistentno uveljavljanje demokratičnih standardov. Srednja Azija bi lahko postala uspešen eksperiment tega, kar je Zahodu spodletelo v Afganistanu in Iraku.
:: unmapped ::
Navodilo: