Moskva – »Med nami so še vedno resne razlike, vendar se o njih ne bojimo razpravljati,« je med obiskom v Moskvi izjavil britanski zunanji minister William Hague. V Rusiji je bil prvič v tej vlogi, sprejela pa sta ga tako ruski zunanji minister Sergej Lavrov kot predsednik Dmitrij Medvedjev. Srečanje v Kremlju dokazuje, da sta se državi dejansko odločili odpraviti zastoj v dvostranskih odnosih, ki je nastal, ko je v Londonu zaradi zastrupitve z radioaktivnim polonijem umrl nekdanji ruski obveščevalec Aleksander Litvinenko. Zavezo o otoplitvi sta Medvedjev in britanski premier David Cameron sprejela na srečanjih ob robu poletnih zasedanj G8 in G20.
Od naše dopisnice
Visokotoksični izotop polonij 210 ni umoril samo Litvinenka, ampak je zastrupil tudi britansko-ruske odnose, ki so bili zaradi vohunskih škandalov že pred tem precej načeti. Nekdanji laburistični vladi pod vodstvom premierov Tonyja Blaira in Gordona Browna sta od Rusije odločno zahtevali izročitev domnevnega morilca Andreja Lugovoja, nekdanjega varnostnika, zdaj pa poslanca v ruski dumi. Vedno znova sta naleteli na zid v obliki argumenta, da je izročanje državljanov v nasprotju z rusko ustavo. »Zahteva po izročanju ruskih državljanov ne vodi nikamor. Če se temu ne bodo odpovedali, bodo rusko-britanski odnosi stagnirali. Ne bodo pretrgani, bodo pa najslabši možni,« je prepričan Aleksej Gromiko, vodja britanske katedre na Inštitutu za Evropo pri Ruski akademiji znanosti.
Nova oblast, nova metla
Nova britanska oblast ni povsem pozabila na zgodbo, ki je več mesecev polnila časopisne strani. Hague je v intervjuju za opozicijsko Novo Gazeto tako izjavil, da si Britanija še vedno želi za umor soditi Lugovoju, ki svojo vpletenost vztrajno zanika. A izražanje želja je vse kaj drugega kakor udariti po mizi, kar je rad počel nekdanji zunanji minister David Miliband, ki zaradi tega z visokimi ruskimi predstavniki ni bil v najboljših odnosih.
Tudi Rusija se je na britanske oblasti obračala s številnimi zahtevami, denimo po izročitvi oligarha Borisa Berezovskega, ki je na Otoku dobil politični azil, v domovini pa mu v odsotnosti sodijo zaradi domnevnega oškodovanja letalskega prevoznika Aeroflot in banke SBS-Agro. V London je pobegnil tudi Jevgenij Čičvarkin, nekdanji lastnik največjega ruskega podjetja za mobilno telefonijo Evroset, ki je v domovini obtožen ugrabitev in izsiljevanja. Rusi so britanske kolege poleg tega večkrat postavili pred dejstvo, kakor recimo ob zaprtju uradov britanske kulturne ustanove British Council v Sankt Peterburgu in Jekaterinburgu. Uradnemu Londonu so močno zamerili tudi kritike na račun ruskega posredovanja v gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji.
Diplomatske zadrege pa niso načele dvostranskega gospodarskega sodelovanja. Od 188 milijard evrov tujih investicij, kolikor se jih je v Rusijo steklo po razpadu Sovjetske zveze, jih je Velika Britanija prispevala kar 13,8 milijarde, kar pomeni, da je peti največji tuji investitor za Ciprom, Nizozemsko, Luksemburgom in Nemčijo. V Rusiji deluje kakih tisoč britanskih podjetij, največje pa je naftni velikan BP, ki deluje v okviru skupnega britansko-ruskega podjetja TNK-BP. Prav gospodarski interesi so tudi glavni razlog za obojestransko pragmatično odločitev o krpanju medsebojnih odnosov.
Polona Frelih