Srbija je rehabilitirala Dražo Mihailovića, kar je na območju nekdanje Jugoslavije obudilo burne razprave. Bo na Hrvaškem kmalu prišlo do rehabilitacije Anteja Pavelića, v Sloveniji pa do rehabilitacije generala Leona Rupnika? Na družbenih omrežjih so se pojavili članki, ki dokazujejo, da je ameriške pilote pravzaprav reševal Mihailović, ne pa Tito, ter da so z nacisti v resnici kolaborirali njegovi partizani. Slovenci v Italiji so protestirali zaradi »hudo nespodobne provokacije«, za kar so označili napovedani pohod italijanskih neofašistov do slovenske meje ob stoti obletnici vstopa Italije v prvo svetovno vojno....
Srbija je rehabilitirala Dražo Mihailovića, kar je na območju nekdanje Jugoslavije obudilo burne razprave. Bo na Hrvaškem kmalu prišlo do rehabilitacije Anteja Pavelića, v Sloveniji pa do rehabilitacije generala Leona Rupnika? Na družbenih omrežjih so se pojavili članki, ki dokazujejo, da je ameriške pilote pravzaprav reševal Mihailović, ne pa Tito, ter da so z nacisti v resnici kolaborirali njegovi partizani. Slovenci v Italiji so protestirali zaradi »hudo nespodobne provokacije«, za kar so označili napovedani pohod italijanskih neofašistov do slovenske meje ob stoti obletnici vstopa Italije v prvo svetovno vojno.
Ob 70. obletnici konca II. svetovne vojne se je varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Lado Ambrožič spraševal, kaj smo pravzaprav praznovali: dan upora, dan velike prevare ali dan zločina, »saj so predstavniki slovenske oblasti na zborovanjih ob dnevu zmage v svojih nastopih skrbno izbirali besede, da ne bi žalili spomina na pobite domobrance v zgodnjem poletju 1945«.
Anonimni spletni komentator je opozoril, da že od hladne vojne traja pritisk za prevrednotenje zgodovine, »v katerem je celo v boju proti skupnemu sovražniku – nacizmu – Zahod prevladal kot ‘dobra stran’, slovanski Vzhod pa kot ‘slaba stran’.« Ugotavlja, »da se v Sloveniji ne sme govoriti o osvoboditvi in partizanih, ne da bi se omenjalo povojnih pobojev. Na Hrvaškem se o njih prav tako ne sme govoriti, ne da bi se omenilo Pliberka in pobojev ustašev. O sovjetski osvoboditvi Poljske se ne sme govoriti, ne da bi se omenilo Katina in pakta Ribbentrop-Molotov. O sovjetskem uničenju nacistične vojske, osvoboditvi Berlina in sovjetskih 27 milijonih žrtev se ne sme govoriti, ne da bi se omenilo ‘množičnih posilstev’ in ‘Stalinove represije’.« Opozarja, da po drugi strani »Zahod tovrstnih dilem nima. Ob normandijskem izkrcanju ni potrebno govoriti o desettisočih zbombardiranih Francozih kot postranski škodi. Ob zmagi nad Nemčijo ni potrebno govoriti niti o bombardiranju Dresdna in Hamburga niti o ‘množičnih posilstvih’ zahodnih vojsk niti o stradanju nemških vojnih ujetnikov. Ob osvoboditvi Italije ni potrebno govoriti o uničenem Monte Cassinu ali o desettisočih izvensodno pobitih fašistih, je pa dobrodošlo govoriti o fojbah. Ob zmagi nad Japonsko ni potrebno govoriti o atomskih bombah«.
Pravi laboratorij za testiranje trenda zgodovinskega revizionizma, ki ne bi bil mogoč brez sodelovanja medijev, je v zadnjem času postala Ukrajina. Verjetno ni naključje, da je na letošnji lestvici ameriškega Freedom Housa o svobodi medijev celo napredovala. Kljub nedavnemu brutalnemu umoru novinarja Olesja Buzine, aretacijah drugih opozicijskih novinarjev ter ugasnitvi številnih kritičnih spletnih strani, kar je ukrajinska tajna služba predstavila kot del borbe proti ‘ruski propagandi’.
Kontroverzni ruski pisatelj judovskega rodu Izrael Šamir ima prav. V 20. stoletju si je človek poskušal podrediti naravo, v 21. stoletju pa skuša spremeniti dojemanje realnosti. Pomembna niso dejstva in resnica, ampak samo še njihova interpretacija.