Moskva – Moskovsko sodišče je ruskega množičnega morilca Aleksandra Pičuškina v ponedeljek obsodilo na dosmrtno ječo. Tako se je končal mesec in pol dolgi sodni proces, ki je bil odprt za javnost in je v Rusiji pritegnil izjemno pozornost. Na milijone ljudi je namreč pred televizijskimi zasloni dan za dnem prežalo na nove podrobnosti prave ruske srhljivke. »Morilec s šahovnico« oziroma »manijak iz Bitcevskega parka«, kakor so Pičuškina poimenovali mediji, je z grozljivimi izjavami vsak dan polnil naslovnice časopisov in bil predmet razprav tako laičnih kot strokovnih omizij.
Od naše dopisnice
Številne kamere so bile v 33-letnega Pičuškina usmerjene tudi ob razglasitvi sodbe. Ostal je ledeno hladen, na njegovem obrazu ni bilo zaznati niti kančka obžalovanja. Zaprt v stekleni kletki je le malce sklonil glavo, na sodnikovo vprašanje, ali je sodbo razumel, pa arogantno odvrnil: »Saj nisem gluh, razumel sem.«
Vsem, ki so spremljali sojenje, so se dlake ježile tudi minuli teden, ko je porota po triurnem premisleku Pičuškina spoznala za krivega 48-umorov in treh poskusov umora. Obtoženi se je namreč takrat postavljal s kar 63 umori, razkril pa je tudi, da je bil njegov cilj ubiti toliko ljudi, kolikor je polj na šahovnici, torej 64. Zdaj so začeli preiskovati tudi te umore, za katere tožilstvo na tokratnem sojenju ni imelo dovolj dokazov. »Bil sem sodnik, tožilec in izvrševalec. Bil sem bog. Hotel sem njihovega duha, njihovo dušo. Ko sem moril, nisem občutil ničesar,« je Pičuškin zbujal srh tudi na sodišču. Nekdanji delavec v supermarketu je moril znance in sodelavce, predvsem pa osamljene ljudi s socialnega dna. Zvabil jih je v Bitcevski park na jugu Moskve, jih opil, nato pa s kladivom pobil do smrti. Nekatere je še žive vrgel v odtočne kanale. Sojenje je bilo zato zelo travmatično predvsem za sorodnike žrtev, ki so ga spremljali v sodni dvorani. »Zakaj si izbral Jegorja? Kaj ti je naredil?« ga je v solzah vprašala sestra ene od žrtev. »Nič, bil je moj prijatelj, zato sem ga izbral,« je hladno odvrnil Pičuškin.
Prvič je moril že leta 1992, izkušnjo pa opisal kot »prvo ljubezen, ki je nikdar ne pozabiš«. Neustavljiva sla po krvi ga je zagrabila deset let po tem umoru, in od leta 2002 do 2006 je umoril povprečno enega človeka na mesec.
Njegova več kot desetletna morilska kariera je spodbudila tudi razpravo o neučinkovitosti ruske policije. Ta je namreč leta 2002 kratko malo prezrla izpoved ene od žrtev, ki se je le po srečnem naključju rešila iz krempljev uradno drugega najhujšega množičnega morilca v ruski zgodovini. Kljub Pičuškinovi želji da bi rekord presegel, prvo mesto še vedno pripada Andreju Čikatilu, bolj znanemu kot Rostovski razparač, ki so ga leta 1992 spoznali krivega 52 umorov, predvsem žensk in otrok, in ga leta 1992 usmrtili. Smrtno kazen je marsikdo zahteval tudi tokrat, a je Rusija leta 1996 uvedla moratorij, dokončne prepovedi pa kljub članstvu v Svetu Evrope še ni sprejela.