Ko je nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin pred dobrim desetletjem predlagal, da bi Rusija ustanovila gospodarski forum, podoben švicarskemu Davosu, se je država s široko razprtimi očmi še ozirala proti Zahodu, njeno gospodarstvo pa se je šele postavljalo na noge. Zato so bili sramežljivi tudi začetki v Sankt Peterburgu, po katerih je Rusijo doletel gospodarski zlom in si je le s težavo opomogla. S težavo, a vendarle. Že leta 1999 je namreč srečanje gospodarske elite v Sankt Peterburgu preraslo ruske okvire, danes pa je to celo forum, ki se ga predsedniki največjih svetovnih družb morajo udeležiti oziroma si ne smejo privoščiti, da jih na njem ne bi bilo....
Ko je nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin pred dobrim desetletjem predlagal, da bi Rusija ustanovila gospodarski forum, podoben švicarskemu Davosu, se je država s široko razprtimi očmi še ozirala proti Zahodu, njeno gospodarstvo pa se je šele postavljalo na noge. Zato so bili sramežljivi tudi začetki v Sankt Peterburgu, po katerih je Rusijo doletel gospodarski zlom in si je le s težavo opomogla. S težavo, a vendarle. Že leta 1999 je namreč srečanje gospodarske elite v Sankt Peterburgu preraslo ruske okvire, danes pa je to celo forum, ki se ga predsedniki največjih svetovnih družb morajo udeležiti oziroma si ne smejo privoščiti, da jih na njem ne bi bilo.
Tako je v mestu na Nevi tudi letos kar mrgolelo takšnih in drugačnih »kravatarjev«, ki jim je Rusija z nemalo ponosa razkazovala dosežke svojega zavidljivega gospodarskega vzpona in jih vabila k naložbam. Ne zaman: v »belih nočeh« je bilo podpisanih za neverjetnih 13,5 milijarde dolarjev pogodb. To dokazuje, da ruski želji po tujih naložbah ni resneje škodovalo niti opozorilo britanskega zunanjega ministrstva podjetnikom, naj bodo izjemno previdni pri vlaganju v Rusijo, ker da na nerazvitem tranzicijskem trgu prežijo nanje številne nevarnosti. Že res, da je Velika Britanija pri tem ostala dosledna in da njenih podjetnikov letos v Sankt Peterburg ni bilo, a so jih uspešno nadomestili poslovneži iz drugih evropskih držav, denimo, Skandinavije, Japonske, Kitajske in Združenih držav Amerike.
In dokler bo tako, se tudi ruski demokraciji, ki je od Jelcinovih časov prehodila nasprotno pot od gospodarstva, slabo piše. Poslovnežem in politikom z vsega sveta je bilo namreč ob gastronomskem in kulturnem razvajanju ter milijonskih pogodbah, ki so jih podpisali, kaj malo mar za tiste, ki so jih s šibkim glasom prišli opozorit, da je to zgolj kulisa in da je Rusija predvsem policijska država, kjer so človekove pravice grobo teptane. Dokaz za to je tudi ponedeljkov shod Druge Rusije v Moskvi, na katerem je bilo varuhov reda dvakrat več kakor demonstrantov in so spet pele tudi gumijevke.
Maloštevilnim, ki so kljub represiji v Rusiji stopili v bran demokratičnim standardom, bi moral »razsvetljeni svet«, če ne drugega, dati medaljo za hrabrost. Razumeti pa bi moral tudi tiste Ruse – in ti so v večini –, ki se po desetletjih pomanjkanja raje kakor v politiko zatekajo v potrošništvo. Če ne drugega, se v odnosu do Kremlja ne vedejo prav nič drugače kakor svetovna gospodarska in politična elita, ki je prav tako privolila v igro, v kateri je molk nagrajen z gospodarsko koristjo. Če se pri tem ne bo nič spremenilo, se kaj lahko uresniči samo prvi del obljube, ki jo je na forumu dal eden od dveh namestnikov ruskega premiera in kandidat za Putinovega naslednika Sergej Ivanov: dejal je, da bo Rusija do leta 2020 ne le med petimi najmočnejšimi gospodarstvi na svetu, temveč tudi demokratična država, ki bo temeljila na vladavini prava in bo upoštevala pravice vsakega človeka.