Temelje za izboljšanje ameriško-ruskih odnosov sta pred devetimi leti na Brdu pri Kranju postavila nekdanji ruski in ameriški predsednik Vladimir Putin in George W. Bush, ki sta se v ta namen srečala kar 28-krat. Kvantiteta dvostranskih srečanj ni prinesla kvalitativnega preskoka v odnosih med državama, ki so se nevarno približali hladni vojni. Iz tega obdobja je tako ostala predvsem Busheva fraza, da je pogledal Putinu v oči in videl njegovo dušo, kar je republikanski senator John McCain parafraziral v izjavo, da »je Putinu pogledal v oči in videl samo K in G in B«.

Resnična otoplitev je nastopila s prihodom Dmitrija Medvedjeva in Baracka Obame, ki sta se v četrtek srečala v Beli hiši. Novo partnerstvo, ki po trditvah ameriške administracije temelji na zaupanju dveh predsednikov, sta ponazorila s simbolno gesto – neformalnim kosilom v restavraciji s hitro prehrano, v kateri sta si privoščila vsak svoj hamburger.

Pod njunim krmilom sta ZDA in Rusija dosegli sporazum o omejevanju jedrske oborožitve, ki je nadomestil zgodovinski Start I., utrdila zavezništvo v Afganistanu, vse bolj usklajeno pa nastopata tudi glede vprašanja jedrskega Irana in Severne Koreje, o čemer je bilo mogoče za časa Putinove vladavine samo sanjati. Po trditvah Michaela McFaulta, svetovalca ameriškega predsednika za Rusijo, sta državi že presegli konstrukt hladne vojne, ki je njune odnose narekoval v 20. stoletju, in koncept »velike igre«, na podlagi katerega sta v 19. stoletju tekmovali v Srednji Aziji.

Najboljši dokaz je Kirgizija, ki so jo nedavno pretresli medetnični nemiri, včeraj pa so tam pripravili referendum o spremembah ustave, s katerim želijo zmanjšati predsedniške pristojnosti. Tam stoji tako rusko kot ameriško vojaško oporišče; Rusija si je v preteklih letih prizadevala predvsem za izgon Američanov, zdaj pa je z njimi pripravljena sodelovati pri razdeljevanju humanitarne pomoči, slišati je bilo že tudi ideje o skupni mirovni operaciji.

Manj jastrebovsko politiko na svojem dvorišču je Moskva izbrala, ker se zaveda, da večjo grožnjo zanjo v Srednji Aziji predstavlja Kitajska, poleg tega pa Američani oporišče v Manasu uporabljajo zgolj za operacije v Afganistanu. Če bi od tam krepili svoj položaj na postsovjetskem prostranstvu, bi Rusija brez dvoma ravnala drugače.

Še pomembnejši razlog za ruski detant je gospodarska kriza, med katero se je največja država na svetu zavedela svoje odvisnosti od energentov in odločila modernizirati in diverzificirati svoje gospodarstvo. Prisluhnila je nasvetu političnega analitika Leonida Radzihovskega, da brez strateškega partnerstva z ZDA to ne bo mogoče: »Zgodovina kaže, da imajo vse države, ki so se uspešno modernizirale (Evropa po drugi svetovni vojni, Koreja leta 1960, Japonska leta 1950 ter Kitajska leta 1990) eno skupno točko. Uspešno so sodelovale z ZDA.«

Brez tega bo Rusija ostala »zasnežena Nigerija«, kot se je izrazil soustanovitelj in solastnik Googla Sergej Brin, ki je iz Sovjetske zveze emigriral v ZDA. Čeprav je Medvedjev med svojim obiskom v silicijevi dolini obiskal tudi Google, se z ostrim kritikom Rusije in njenega režima ni sestal.

Zasluge za otoplitev imajo tudi ZDA. Ker potrebujejo zavezništvo z Rusijo, so nekoliko modificirale načrt o protiraketnem ščitu v vzhodni Evropi, opustile pa so tudi agresivno kampanjo za vstop Ukrajine in Gruzije v Nato. Edina težava je, da so vse upe stavili na enega konja – Medvedjeva, za katerega mnogi sumijo, da v Rusiji nima glavne besede. Če se bo leta 2012 na oblast vnovič povzpel Putin, se je bati, da bodo čez lužo spet videli samo še K. in G. in B.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber