V eni najbolj osamljenih držav na svetu, ki ji je kar 21 let z železno roko vladal nedavno preminuli Saparmurat Nijazov, znan kot Turkmenbaši, oče vseh Turkmencev, in »režiser« enega najbolj bizarnih kultov osebnosti, bodo jutri predsedniške volitve. Volivci bodo izbirali med šestimi kandidati, ki so bili v predvolilni kampanji deležni enake medijske pozornosti. Kljub navidezni pluralnosti dvomov o favoritu ni. To je 49-letni Gurbanguli Berdimuhamedov, o katerem zaradi izjemne podobnosti s pokojnim predsednikom mnogi domnevajo, da je pravzaprav njegov nezakonski sin. Kandidat opozicije v izgnanstvu, 58-letni Hudojberdi Orazov, na volitvah ne more sodelovati.
»To je bil najtežji pogovor v mojem življenju,« je svoje vtise o Turkmenbašiju skupini slovenskih novinarjev opisal Dimitrij Rupel, ki je državo obiskal v vlogi predsedujočega Ovseju. Na letalu nad turkmensko prestolnico Ašhabad smo slišali nekaj podrobnosti tega pogovora. Med drugim je Turkmenbaši na vprašanje, zakaj mednarodnim človekoljubnim organizacijam ne dovoli, da bi v zaporih obiskali politične oporečnike, Ruplu nonšalantno zabrusil, da lahko svoje prijatelje teroriste pri priči obišče v zaporu.
Odtlej sta minili skoraj dve leti, Turkmenija je ostala brez dosmrtnega predsednika, za opozicijo pa se ni nič spremenilo.
Še več, v strahu pred nemiri, ki bi utegnili zapolniti praznino, so se v zaporu znašli novi disidenti. Vsaka sled se je izgubila za vodjo opozicijskega gibanja Agzibirlik, Nurberdijem Nurmamedovom, za rešetkami je še vedno tudi okoljevarstveni aktivist Andrej Zatoka, ki so ga sretirali tik pred Turkmenbašijevo smrtjo. »Izredno stanje se odraža tudi v okrepljenem nadzoru varnostnih služb. Pod njihovim drobnogledom so državljani, ki imajo stike s tujci, in tisti, ki so kdaj službeno potovali v tujino. »Okrepljenega nadzora so deležni nezanesljivi subjekti, med katere sodijo sorodniki političnih oporečnikov in ljudje, ki so v stiku z opozicijo v tujini,« je ozračje v Turkmeniji opisal Farid Turkbatulin, predsednik Turkmenske pobude za človekove pravice s sedežem na Dunaju.
Bliskovito so bile poteptane tudi sanje turkmenske opozicije v izgnanstvu, ki se je želela vrniti v domovino. Oblasti so neprodušno zaprle mejo in zagrozile, da bodo sestrelile letalo z opozicijo. Ta se je tako sestala v Kijevu, kjer je za svojega predsedniškega kandidata izbrala Hudojberdija Orazova. Veliko truda zaman. Skupni predsedniški kandidat na volitvah ne more nastopiti, saj že več kot 15 let živi v tujini.
Srečanje je Ukrajini vse prej kot koristilo, saj so izjemno ugodne plinske pogodbe s Turkmenijo zdaj negotove. Kijev je »napako« popravljal tako, da je odpustil ukrajinskega veleposlanika v Avstriji Valodimirja Jelčenka, ki je članom turkmenske opozicije izdal vizume, sprožili pa so tudi preiskavo proti ministru za promet Mikoli Rudkovskemu, ki je »nezaželene« goste povabil. Gospodarsko »hlapčevstvo« pa ni le ukrajinska težava. Previdne so namreč tudi ZDA in EU, ki dlje od pozivov k svobodnim in demokratičnim volitvam še niso prišle.
Brez takšne zunanje podpore pa se spremembam, kakršnim smo bili priča v Gruziji in Ukrajini, slabo piše. Glede načrtov o »revoluciji moke«, ko naj bi opozicija z vlaki, polnimi moke, prišla v Turkmenijo, da bi tam nahranila lačno ljudstvo, lahko rečemo le, da iz te moke najverjetneje ne bo kruha.