Moskva – Ko sta direktor Gazproma Aleksej Miller in direktor Naftogaza Oleh Dubin v Bruslju izrazila pripravljenost na obnovitev pošiljk plina, pri čemer je Rusija poudarila, da bo to storila takoj, ko bodo v Ukrajino prispeli mednarodni opazovalci, si je Evropa oddahnila. Kmalu zatem se je pokazalo, da stvari vendarle niso tako rožnate. V Bruslju namreč niso dosegli sporazuma o evropski opazovalni misiji. O tem kdo je za to kriv, je več mnenj. Evropska komisija in češko predsedstvo vztrajata, da je podpis sporazuma zavrnila Rusija, pri Gazpromu trdijo, da je to storila Ukrajina, ruski predsednik Vladimir Putin pa je v svoji rezidenci Novo Ogarjevo izrazil obžalovanje, ker evropska komisija o tem ni hotela podpisati sporazuma.
Od naše dopisnice
»Na ruski strani sta sporazum podpisala tako minister za energetiko kot predsednik sveta direktorjev Gazproma, na žalost pa tega niso hoteli storiti naši partnerji v evropski komisiji, ki da za to nimajo mandata članic EU, « je Vladimir Putin skupini tujih novinarjev včeraj pojasnil v svoji rezidenci Novo Ogarjevo. Dejal je ,da je predlog nemške kanclerke Angele Merkel zelo dober. »Ukrajina je sabotirala podpis sporazuma o napotitvi neodvisnih opazovalcev, da bi nadzirali pretok plina. Vsa odgovornost je na strani Ukrajine. Danes smo imeli priložnost rešiti problem, a se to ni zgodilo,« je Miller obtožil nasprotnico v sporu. Iz informacijski zmede je mogoče sklepati, da se bo plinski spor še zaostril in da se je Evropska unija zaman nadejala olajšanja.
Kako vsaksebi sta Ukrajina in Rusija glede zadev, povezanih s plinom, je pokazal sestanek Millerja in Dubina v Moskvi pred odhodom v Bruselj. Rusija je na pogovorih vztrajala pri ceni, ki jo plačujejo evropske države, torej 295 evrov za tisoč kubičnih metrov, Ukrajina pa odgovarjala, da je pripravljena plačati največ 148 evrov. Poleg tega je sporočila, da želi za približno 17 odstotkov zvišati cene za transfer plina čez svoje ozemlje. Ne glede na nesoglasje sta Miller in Dubin v Bruselj odpotovala celo v skupnem letalu in se z njim pozno zvečer prav tako skupaj vrnila v Moskvo. V ruski prestolnici naj bi se pogovori med Gazpromom in Naftogazom tudi nadaljevali. Putin je dal včeraj jasno vedeti, da pri tržnih cenah za Ukrajino ne bodo popuščali, in dodal, da je tudi Rusija pripravljena za transportne tarife plačati tržno ceno.
Na tokratno plinsko vojno se je Rusija dobro pripravila tudi v medijskem smislu in Putin si je včeraj privoščil pravi napad na zahodne medije: »Rusija ni kriva. Nismo ustavili pošiljk plina. Pošiljali smo ga celo, ko je Ukrajina že zaprla vse plinovode.« Če je bila leta 2006, ko je del Evrope prvič obstal pred hladnimi radiatorji, videti kot hladnokrvna izsiljevalka, tokrat za njeno podobo skrbi ena največjih svetovnih agencij za stike z javnostjo Omnicom. Medije redno zasipa z informacijami, ki Rusiji pomagajo ohranjati lepšo podobo. Veliko bolj skopa v svojih sporočilih je Ukrajina, ki je v očeh Evrope zaradi nenehnih notranjih sporov izgubila precej ugleda. Stiki z javnostjo so omejeni predvsem na izjave predstavnikov Naftogaza, ministrska predsednica Julija Timošenko se doslej sploh še ni oglasila, predsednik Viktor Juščenko pa je s počitnic poslal le kratek telegram Kremlju in evropski komisiji.
Za prebivalce Rusije ni dvoma, kdo ima prav. »Juščenko dela za ZDA. Noče plačati in hoče Rusiji tako škodovati, saj si bodo evropske države po tej izkušnji verjetno želele najti nove dobavitelje zemeljskega plina.« Spletna anketa radia Moskovski odmev je pokazala, da si kar 57 odstotkov Rusov želi, da dobave plina Ukrajini sploh ne bi obnovili.
Rusija je sicer zadnji plinski spor že izkoristila za pospešitev gradnje plinovoda pod Baltiškim morjem, imenovanega Severni tok. »Naši evropski partnerji se zdaj morajo zavedati, kako pomembna je gradnja tega projekta in da mora biti končan čim prej,« je na srečanju z nekdanjim nemškim kanclerjem Gerhardom Schröderjem izjavil ruski premier Vladimir Putin. Schröder namreč zdaj vodi ta projekt, za katerim stojijo ruski Gazprom in nemška BASF in Eon. Projektu so doslej nasprotovale baltiške države, Poljska in Švedska, deloma iz ekoloških razlogov, deloma pa tudi zaradi skrbi za nacionalno varnost, saj bi zaradi varovanja plinovoda v njihove vode priplula ruska vojna mornarica.