Če smo še lansko poletje opazovali predvsem merjenje moči med ZDA in Rusijo glede vpliva na postsovjetskem prostranstvu, je zamenjava obeh predsedniških administracij – še bolj pa svetovna ekonomska kriza – energijo velesil preusmerila drugam. Vse pretekle politične razprtije so vsaj na načelni ravni postale rešljive. Krpanje ameriško-ruskih odnosov je precejšnje nelagodje vzpodbudilo v krogih ruskih in ameriških jastrebov, še najbolj pa v vzhodni Evropi in proevropsko usmerjenih državah postsovjetskega prostranstva....
Če smo še lansko poletje opazovali predvsem merjenje moči med ZDA in Rusijo glede vpliva na postsovjetskem prostranstvu, je zamenjava obeh predsedniških administracij – še bolj pa svetovna ekonomska kriza – energijo velesil preusmerila drugam. Vse pretekle politične razprtije so vsaj na načelni ravni postale rešljive.
Krpanje ameriško-ruskih odnosov je precejšnje nelagodje vzpodbudilo v krogih ruskih in ameriških jastrebov, še najbolj pa v vzhodni Evropi in proevropsko usmerjenih državah postsovjetskega prostranstva. Strah pred ameriško-ruskim sodelovanjem je do izraza prišel med nedavnim obiskom ameriškega predsednika Baracka Obame v Moskvi, v manjši meri pa tudi med obiskom ameriškega podpredsednika Josepha Bidena v Ukrajini in Gruziji.
V Kijevu in Tbilisiju so se zbali, da bodo postali žrtveno jagnje ameriško-ruske otoplitve. In četudi je Biden to zanikal, sta ukrajinsko in gruzinsko vodstvo med njegovim obiskom dobili le bleda diplomatska zagotovila podpore. Prav želja po odločnejši ameriški zaščiti pred »ruskim sovražnikom« je Ukrajino najverjetneje spodbudila, da je le nekaj dni po odhodu visokega ameriškega gosta izgnala ruskega veleposlanika. Kijev mu je pokazal vrata zaradi poskusa razkazovanja ruskih raketnih izstrelkov v Sevastopolu na ukrajinskem polotoku Krim, kjer ima Rusija v najemu pomorsko oporišče. Ukrajina ima prav, ko Rusijo obtožuje provokacij, vendar pa izgon diplomatskega predstavnika ne more prispevati k rešitvi spora. Kvečjemu lahko pripelje k še večjim zaostritvam.
Bojazen pred ameriško-ruskim detantom je še bolj jasno izražena v nedavnem pismu 22 nekdanjih voditeljev vzhodnoevropskih držav, med njimi nekdanjega češkega predsednika Vaclava Havla in Lecha Valense. V njem so Belo hišo opozorili, da se kljub vstopu v zahodne ekonomske in vojaške integracije še vedno ne počutijo imune za grožnjo z vzhoda. Washington so še opozorili, da bo popuščanje Rusiji spodkopalo kredibilnost, ki so jo ZDA doslej uživale v tem delu Evrope.
Kot povsem nepotrebno zaostrovanje je nenazadnje mogoče interpretirati tudi razvpito resolucijo OVSE, ki primerja nacizem in stalinizem in jo je baltskim državam naivno pomagala udejanjiti prav Slovenija.
Rusija je brez dvoma država z vprašljivo demokracijo in eno nogo v preteklosti, kot je v nedavnem intervjuju za Wall Street Journal ugotavljal Biden. Nadaljeval je v optimističnih tonih in napovedal, da bo Rusija zaradi gospodarske krize v naslednjih letih postala precej bolj pohlevna in pripravljena na sodelovanje.
Kot premik v tej smeri lahko interpretiramo že rusko priznanje, da je s poskusom razkazovanja rakete na Krimu kršila ukrajinsko zakonodajo. Še bolj spravljive so besede predsednika Dmitrija Medvedjeva, po katerih dobri ameriško-ruski odnosi ne izključujejo ameriškega sodelovanja z Gruzijo in Ukrajino. V času njegovega predhodnika Vladimirja Putina bi bila to naravnost bogokletna izjava, ruska opravičila pa niso prišla v poštev.
Vsem naštetim državam je skupno, da so se trenutno znašle v kriznih razmerah. V vzhodnoevropskih in zlasti baltiških državah so blizu gospodarskemu kolapsu, v Ukrajini in Gruziji pa so se hkrati znašli še v globoki politični krizi. Eni in drugi v teh razmerah iščejo zunanjega krivca. V trenutku, ko se v Rusiji po vsem sodeč krepijo demokratične sile, ki jih pooseblja predsednik, so izzivanja kontraproduktivna, saj dajejo polet njegovim političnim tekmecem. Če res želijo dobro sosedo, naj v bodoče previdno izbirajo besede.