Evropska unija in Ukrajina sta pred kratkim podpisali dogovor o modernizaciji ukrajinskega sistema plinovodov, po katerem bodo Evropska banka, Evropska banka za obnovo in razvoj ter Svetovna banka za posodobitev sovjetskega plinovoda namenili 2,5 milijarde dolarjev izjemno ugodnega kredita. Rusija, ki po teh zarjavelih žilah do evropskih porabnikov transportira kar 80 odstotkov svojega in v Srednji Aziji zakupljenega plina, je bila iz dogovora izključena. Zaradi zaušnice je zagnala diplomatski vik in krik....
Evropska unija in Ukrajina sta pred kratkim podpisali dogovor o modernizaciji ukrajinskega sistema plinovodov, po katerem bodo Evropska banka, Evropska banka za obnovo in razvoj ter Svetovna banka za posodobitev sovjetskega plinovoda namenili 2,5 milijarde dolarjev izjemno ugodnega kredita. Rusija, ki po teh zarjavelih žilah do evropskih porabnikov transportira kar 80 odstotkov svojega in v Srednji Aziji zakupljenega plina, je bila iz dogovora izključena. Zaradi zaušnice je zagnala diplomatski vik in krik.
Premier Vladimir Putin je zagrozil z uničujočimi posledicami za prihodnje odnose med EU in Rusijo, predsednik Dmitrij Medvedjev je preložil za ta teden napovedane rusko-ukrajinske medvladne pogovore, na katerem naj bi odločali o 5 milijard dolarjev vrednem ruskem posojilu, s katerim naj bi Ukrajina poravnala stroške za plin, rusko zunanje ministrstvo pa ni izključilo novih prekinitev v dobavah.
V Ukrajini ter nekaterih vzhodnoevropskih članicah Unije so se razpisali o »ruski histeriji«, ki naj bi dokazovala, da je evropsko-ukrajinski memorandum Rusijo zadel naravnost v srce. »Najsi so evropski birokrati to hoteli ali ne, bo dogovor prinesel velike težave za realizacijo Putinovih najbolj ambicioznih projektov Severnega in Južnega toka, ki naj bi zaobšli Ukrajino,« so bili precej privoščljivi pri Ukrajinski pravdi.
Na nek način gre Ukrajince razumeti. Slovenija denimo prek madžarskega cestnega omrežja prepelje veliko tovora, pa kljub temu ne more niti pomisliti, da bi soodločala o tem, kdo bo gradil ali popravljal njihovo infrastrukturo. Razmerje med Ukrajino in Rusijo je v tem pogledu podobno.
A vsaj dokler ostaja glavni evropski dobavitelj plina, je izključevanje Rusije iz plinskega dialoga precej nespametno dejanje. Histerije zato ne moremo pripisovati samo Rusiji, ampak tudi Bruslju. Ta se slepo zanaša na državo, ki se je v preteklih mesecih izkazala celo za manj zanesljivo energetsko partnerico kot Rusija. Spomnimo se nedavnih vdorov do zob oboroženih specialcev v prostore ukrajinskega državnega energetskega podjetja Naftogaz in podjetja Ukrtransgaz, ki skrbi za ukrajinski sistem plinovodov in s katerimi sta sprti predsednik Viktor Juščenko in premierka Julija Timošenko hotela dokazati, kdo ima pravzaprav nadzor nad ruskim plinom, shranjenim v ukrajinskih podzemnih skladiščih.
V Moskvi nikoli niso skrivali apetitov po nadzoru nad 37.800 kilometrskim plinskim omrežjem, speljanim čez Ukrajino. Od tu izvira ukrajinsko nezaupanje do Rusije. Ne glede na to se ukrajinsko vodstvo nanjo še naprej obrača s prošnjami za posojila. Moskvi ne gre zameriti, da sosedo obravnava kot dvoživko, ki se dobrika Zahodu, na drugi strani pa želi ohraniti bonitete iz časov, ki bi jih najraje pozabila.
Če se je takoj po januarski plinski vojni zdelo, da je spor na prednostno listo evropskih tem potisnil dolgoročno zanesljivo oskrbo z energenti in nujnost sodelovanja med porabniki, dobavitelji in tranzitnimi državami, je to upanje splavalo po vodi. Zdi se, da je zaradi plinske in gospodarske krize Evropsko unijo in Ukrajino zajela ihta, v kateri sprejemata slabo premišljene in izključujoče odločitve.
Ukrajina je post festum k sodelovanju sicer povabila tudi Moskvo, ki se je vseskozi zavzemala za tristranski dogovor. Če bo do njega prišlo, bo užaljena Rusija verjetno poskušala iztržiti dogovor, ki ji bo pisan na kožo. Zaradi politike izključevanja bo iz spora nemara spet izšla kot zmagovalka.