Življenjska zgodba 46-letne Jelene Baturine, soproge dolgoletnega moskovskega župana Jurija Lužkova, se bere kot zgodba o Pepelki, ki je postala princesa. Nekdanja delavka v sovjetski tovarni je v času postsovjetske tranzicije postala najbogatejša Rusinja in najvplivnejša ruska poslovna ženska. Tipična predstavnica svetovne elite obožuje jahanje, tenis in razkošje, v prostem času pa zaradi domnevnega klevetanja rada vlaga tožbe proti predstavnikom sedme sile. Pri reviji Forbes so še septembra lani ocenili, da je njeno premoženje vredno 4,2 milijarde dolarjev, v zadnjih mesecih pa je zaradi finančne krize izpuhtelo precej njenega bogastva. Pravzaprav po novem sploh ni več dolarska milijarderka, ampak samo še milijonarka. Ruske Finance ocenjujejo, da ima trenutno pod palcem zanjo vsekakor skromnih 900 milijonov dolarjev. Baturina je ustanoviteljica in 99-odstotna lastnica podjetja Inteko, ki se je najprej ukvarjalo s prodajalo plastičnih izdelkov, po vzponu Lužkova na položaj župana ruskega glavnega mesta, pa se je preusmerilo v gradbeništvo. Družinske vezi so ji prinesle levji delež mestnih gradbenih pogodb, zato je pogosto slišati obtožbe o skorumpiranosti prvega moskovskega para. Ta je usklajeno nastopal v zlatih časih, enotno pa deluje tudi zdaj, ko se nad Inteko zgrinjajo temni oblaki. Ko je Baturina – tako kot pred njo številni oligarhi – za pomoč prosila vlado, je soprog zanjo takoj zastavil svojo besedo. »Po hitrem postopku se je treba odločiti, kako rešiti gradbena podjetja. Nadaljevanje poslovanja jim je treba omogočiti bodisi s krediti, s katerimi bodo pokrili svoja posojila, bodisi jih podržaviti in sanirati,« je Lužkov poudaril v intervjuju za Kommersant. Baturina se je na ruske oblasti obrnila s prošnjo za državno poroštvo posojil v skupni vrednosti 1,4 milijarde dolarjev. Trenutno premoženje Inteka namreč ne zadostuje za najem novih posojil, s katerim bi refinancirali dolg in izgubo zaradi finančne krize. Baturina v zameno za pomoč državi ponuja partnerstvo v nekaterih svojih projektih ter zavarovanje z nepremičninami in delnicami Inteka, Gazproma, Sberbanke in Rosnefta, ki so zdaj vredne precej manj kot leta 2006, ko je njihova vrednost znašala kar 3,15 milijarde dolarjev. Inteko je bil konec leta 2008 resda na seznamu 295 ruskih podjetij, ki so upravičena do državne pomoči, vendar mora vsako posamezno prošnjo odobriti posebna komisija, ki o usodi najbogatejše Rusinje še ni rekla zadnje besede. Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je v nedavnem televizijskem intervjuju sicer namignil, da ne bo šlo tako gladko. Sporočil je, da bo država zaostrila kriterije za vladno pomoč in bo reševala le tiste oligarhe, ki bodo predstavili konkretne načrte za prestrukturiranje svojih podjetij. »Veliko ljudi je obogatelo v zelo kratkem času. Zdaj je čas, da vrnejo svoj moralni dolg. Pravi poslovneži spoštujejo svoje zaposlene in se bodo v dobro njihove zaposlitve odpovedali tudi osebnim koristim. Tisti, ki jih bo zajela panika, v kateri bodo prodali svoje podjetje in zbežali daleč stran, so slabi poslovneži,« je poudaril Medvedjev. Zaradi finančne krize verjetno ne bodo gradili razkošnega kompleksa Pomaranča, ki ga je Baturina načrtovala skupaj s slovitim britanskim arhitektom Normanom Fosterjem. Futuristično poslopje na 80.000 kvadratnih metrih, v katerem naj bi bili hotel, muzej in luksuzno stanovanjsko naselje, je moskovska železna lady želela zgraditi na mestu, kjer je zdaj osrednji dom umetnikov, kar je med moskovsko umetniško srenjo povzročilo val ogorčenja. »Projekt Pomaranča je drzen in dostojen arhitekturni projekt, nesrečno pa je izbrano mesto njegove postavitve. Če obstaja želja po tako sodobnem poslopju, je treba zanj najti drugo lokacijo. V Moskvi obstaja precej zapuščenih industrijskih con, ki jih je treba posodobiti,« je dejal arhitekt David Sarkisjan. To pa ni edini poraz, ki ga je morala letos požreti prva dama ruskega poslovnega sveta. Zaradi nasprotovanja tamkajšnjih oblasti se je morala odpovedati tudi nakupu vile v avstrijskem smučarskem središču Kitzbühl. Ker ni državljanka EU, bi morala namreč v skladu z avstrijsko zakonodajo nakup vile s pogledom na Alpe opravičiti z občedobrim, ki bi ga ta poteza prinesla lokalni skupnosti. »Nakup nepremičnine bi morala opravičiti s socialnimi, gospodarskimi ali kulturnimi koristmi, česar pa ni storila,« je zavrnitev pojasnil župan Jacob Plettser. V tolažbo ji še vedno ostane po Buckinghamski palači drugo največje poslopje v Londonu, za katerega je lani odštela 100 milijonov dolarjev. Dvorec Witanhurst iz 18. stoletja z razkošno plesno dvorano, 25 spalnicami in ogromnim posestvom je sicer v zelo slabem stanju. Njegova obnova bi po mnenju poznavalcev stala kar 300 milijonov dolarjev oziroma trikrat toliko, kolikor je znašala nakupna cena. Baturina, ki vsaj zadnjih 15 let ni poznala omejitev, bo morala ta podvig najbrž preložiti ali pa se mu celo odpovedati.