Polona Frelih, Moskva
Antonina Golovina se je rodila leta 1923 in je kot hči kulaka svoje otroštvo preživela v izgnanstvu v Sibiriji. Že v zgodnjem otroštvu so jo ožigosali za »sovražnico naroda« in vse svoje odraslo življenje si je prizadevala prikriti svojo stigmo. V sovjetskem režimu je lahko preživela samo tako, da je zgradila povsem novo identiteto, se včlanila v komunistično partijo, svoje korenine pa je prikrivala tudi svojima dvema možema, s katerima je preživela kar štiri desetletja. Ko se je med perestrojko družbeno ozračje v Sovjetski zvezi začelo mehčati, je na svoje veliko presenečenje spoznala, da sta bila tudi njena življenjska sopotnika žrtvi sovjetske represije.
Antoninina zgodba je le ena od številnih intimnih izpovedi, ki jih je britanski zgodovinar Orlando Figes zbral v svojem zadnjem delu Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji. Knjiga razkriva prikrite zgodovine sovjetskih družin in se poglablja v intimni svet običajnega sovjetskega državljana v času Stalinove tiranije. Številne knjige govorijo o zunanjih značilnostih terorja – aretacijah in sodnih procesih, zasužnjenjih, umorih in gulagih –, Šepetalci pa prvič raziskujejo vpliv terorja na družinsko življenje. »Kakšno je bilo zasebno življenje, ki ga je z zakonodajo, prisluškovanjem in ideološko kontrolo v celoti nadzirala država? Kaj so mislili ljudje, ko so njihovega moža, ženo, očeta ali mater aretirali kot državne sovražnike? Kakšne so bile strategije preživetja: molk, laži, prijateljstva in izdaje ter moralni kompromisi, ki so zaznamovali na milijone življenj?« se v knjigi sprašuje Figes. Njegovo delo so v Veliki Britaniji označili za »literarni spomenik sovjetskemu narodu« in jo primerjali z mojstrovino Aleksandra Solženicina Arhipelag Gulag.
Družba molka in konformizma
Na Zahodu je podoba zločinske narave Stalinovega režima sprva temeljila na spominih žrtev terorja, kot sta bili ruski pisateljici judovskega rodu Jevgenija Ginzburg in Nadežda Mandelštam, ki jima je svoje spomine prvima uspelo objaviti v tujini. V njih pretežno opevata svobodo človeškega duha kot notranje obrambe proti sovjetski tiraniji. A to je bil koncept, s katerim se je bila sposobna identificirati pretežno sovjetska inteligenca, za katero so bile osebne svoboščine moralni imperativ. Za milijone običajnih državljanov – tudi žrtev represije – je bil to filozofsko prezahteven proces, zato so povečini poskušali preživeti tako, da so bolj ali manj uspešno sprejeli in ponotranjili sovjetski sistem vrednot, številni pa so celo sodelovali pri represiji.
Anonimne žrtve sovjetskega terorja so o svojih izkušnjah na glas prvič spregovorile konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je ruska človekoljubna organizacija Memorial začela zbirati njihova pričevanja. »Ljudje, ki so preživeli stalinistični teror, takrat še niso bili pripravljeni govoriti o najbolj intimnih in bolečih izkušnjah. Govorili so predvsem o aretacijah, zaporih in rehabilitaciji, ne pa tudi o osebnih travmah, izdajstvih in zdrobljenih družinah,« ugotavlja Figes, ki se je desetletje pozneje tudi sam podal na pot raziskovanja zamolčanih in prikritih podrobnosti iz življenja 250 družin iz mest in vasi po vsej Rusiji. Priznava, da se je dela lotil natanko v pravem času: »Izpovedali so se, ker je spomin na sovjetski režim začel bledeti, večina pa jih je dosegla starost 70 ali 80 let, zato so pred smrtjo želeli olajšati svojo vest.«
Ne prezgodaj, pa tudi ne prepozno – številni intervjuvanci zaradi starosti namreč izida njegovega dela niso dočakali – je obiskal žrtve represije, družine, zaznamovane zaradi sodelovanja v sovjetskem represivnem aparatu, pa tudi tiste redke srečneže, ki so se terorju po spletu srečnih okoliščin izognili. Soočil se je z obrambnimi mehanizmi, potlačenimi spomini, racionalizacijo, molkom. Bil je spovednik, pred katerim so si lajšali dušo informatorji, osramočeni sinovi pa skrušeno priznali izdajstva lastnih očetov.
Stalinova represija je po najbolj konservativnih ocenah prizadela 25 milijonov ljudi, iz česar so izvzeti padli v drugi svetovni vojni ter žrtve velike lakote zaradi prisilne Stalinove kolektivizacije.
Pobiti in v gulage poslani politični oporečniki, izgnani kulaki, Čečenci, Inguši, krimski Tatari, ruski Nemci, Kalmiki, Grki in bivša buržoazija so leta 1941 predstavljali kar osmino 200-milijonske sovjetske populacije. Veliki teror je kot senca visel nad sovjetskim narodom, v Rusiji pa tudi zaradi njega še zdaj prevladujeta molk in konformizem.
Strahovi, miti in nostalgija
Ena največjih ovir pri nastajanju knjige je bil strah, ki pričevalce zgodovine hromi tudi po več desetletjih. Ko je Nona Panova ugotovila, da snemajo pogovor z njo, je 78-letno nekdanjo informatorko iz Sankt Peterburga zajela prava histerija.
»Ali snemate? Zaprli me bodo! – Kdo vas bo zaprl? – Nekdo me bo … Tako veliko sem povedala … – Kdo pa bi vas danes hotel zapreti? Kam vas bodo odpeljali? – Ne vem. Verjetno v Kolimo, če me ne bodo že prej ubili. – Ampak saj veste, da sem iz Memoriala? – No, mogoče ste, mogoče pa tudi niste iz pravega Memoriala … (Figes, Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji: družinske zgodbe, spomini in pripovedi)
Velik metodološki problem so bili družinski in kolektivni miti, s katerimi so sovjetski državljani zapolnili informacijske vrzeli, ki so nastale bodisi zaradi pomanjkanja verodostojnih podatkov bodisi zaradi potlačitve bolečih ali zločinskih spominov.
Hči poveljnika gulaga Elena Martinelli je bila na podlagi materinega pripovedovanja skorajda polovico življenja sveto prepričana, da je bil oče žrtev in ne rabelj. Podobe »dobrega očeta« se je oklepala tudi, ko so jo soočili z nasprotnimi dejstvi.
»Tukaj piše, da je bil vaš oče v gulagu poveljnik NKVD. – Nič ne vem o tem. Vem samo, da je delal v organih NKVD. Imela sem njegovo fotografijo, a sem jo uničila. – Zakaj? – Ne vem. Ne vem. Ne vem. Nekaj v moji notranjosti me je vodilo k temu …« (Figes, Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji)
Primer tovrstnega izkrivljanja resnice je tudi zgodba Tamare Trubine, ki so ji očeta dejansko ubili v gulagu, kar pa ji je mati vztrajno prikrivala. Hotela je preprečiti, da bi jo to hromilo pri vzponu po sovjetski hierarhični lestvici.
Neposredne žrtve represije so boleče in zato največkrat potlačene spomine podzavestno nadomestile z opisi, na katere so naletele v znanih delih, posvečenih gulagom, ki so jih v Sovjetski zvezi izdajali ilegalno, v obliki t. i. samizdata. Kar so prebrali, so v svoji zamegljeni zavesti ponotranjili kot lastno izkušnjo.
»Govoril sem z žensko, ki je v času represije še kot otrok z materjo obiskala tovarno opeke. Obe sta mi obisk opisali natanko tako, kot je v delu Arhipelag Gulag obisk neke tovarne opeke opisal Solženicin. Raje kot da bi brskala po svojih lastnih slabih izkušnjah, se je ta ženska identificirala z literarnim opisom. Solženicin je ustvaril nekakšen kolektivni zgodovinski spomin Stalinove ere.« (Figes v intervjuju za Der Spiegel)
Nekatere žrtve so uteho našle v prepričanju, da njihovo trpljenje ni bilo zaman in da so ne glede na nesrečne okoliščine vendarle prispevale k ustvarjanju kolektivnega dobrega. Med njimi je bila tudi zaprisežena komunistka Jevgenija Ginzburg, ki je bila med Stalinovimi čistkami obtožena protirevolucionarnega delovanja in obsojena na 15 let prisilnega dela v sibirskem gulagu. Svoje občutke je opisala v delu Podvojite stražo.
»Kako čudno je človeško srce! Z vso dušo sem preklinjala tiste, ki so sklenili, da je treba v tem permafrostu postaviti mesto. Zraslo je na krvi in solzah nedolžnih ljudi. Hkrati sem občutila smešen ponos. … Kako je zrasel in kako lep je med mojo sedemletno odsotnostjo postal naš Magadan!« (Figes, Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji)
Še hujši paradoks je nostalgija, ki jo za Stalinom čutijo tudi takšni, ki so med rdečim terorjem izgubili najbližje. Ni jih malo in med njimi je tudi nekdanja knjižničarka iz Perma Vera Minusova.
»Glavna je disciplina. Ljudi je treba nadzirati in kdaj pa kdaj uporabiti tudi bič. Danes bi se morali vrniti k metodam, ki jih je uporabil Stalin. Ljudje v službo pač ne morejo prihajati, kakor se jim zahoče. Če želijo delo, morajo upoštevati pravila.« (Figes, Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji)
Režimski rablji so svoje grehe bodisi potisnili v pozabo bodisi so jih opravičevali s sovjetsko ideologijo. Njihov modus operandi je postal stavek »nismo vedeli« ali pa »izpolnjevali smo le ukaze«. Ivan Korčagin iz Karagande v Kazahstanu, ki je kot paznik služboval v taborišču AlZhIRS, v katerem so bile zaprte soproge sovražnikov domovine, ni nikakršna izjema. Leta 1988 je vendarle priznal, da so bili številni zaprti in ubiti po krivem, svoje nekdanje vloge pa ni obžaloval.
»Ko ubiješ prašiča, ti ni hudo, ko slišiš njegovo cviljenje. Tudi če se mi je nekdo smilil, mu nisem mogel pomagati. V taborišču sem stražil matere, ki so jokale in jokale. Kaj sem lahko storil? Kaznovane so bile zaradi grehov svojih mož. Veliko je bilo otrok. Mogoče jim je bilo bolje brez takšnih mater. Ti sovražniki so bili res paraziti. Potovali so v tujino. Vedno so se postavljali s svojo glasbo, dačami in prefinjenostjo. Revni ljudje so stradali, živeli so slabše kot živali. Torej, kdo je narodov sovražnik? Zakaj bi moral kogarkoli objokovati? Poleg tega nisem nikomur storil nič žalega. Opravljal sem samo svojo službo.« (Figes, Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji)
Konstantin Simonov, avtor režimske literature in zapriseženi stalinist, je bil eden redkih, ki se je iskreno poglobil v svoje grehe in moralne kompromise. V jeseni življenja je obžaloval, da ni preprečil preganjanja sorodnikov prve žene judovskega rodu, prizadeval pa si je tudi za promocijo avtorjev, ki jih je nekoč cenzuriral.
»Bili so časi, ko sem kljub nekaterim dvomom ljubil Stalina. Danes, ko o njem vem toliko stvari, ga ne morem več ljubiti. Če bi takrat vedel to, kar vem zdaj, bi se mu odpovedal že takrat.« (Figes, Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji) •