Nedavni obisk ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja je postal jasna prispodoba za filozofski princip: »O čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati.« O tem se je bilo mogoče prepričati na skupni novinarski konferenci Kerryja in ruskega ministra za zunanje zadeve Sergeja Lavrova, na kateri niso spregovorili niti besede o nedavnem izraelskem zračnem napadu na predmestje Damaska. Prav zato je mogoče ugotoviti, da so na rusko-ameriških pogovorih govorili predvsem o regionalnem, ne pa o globalnem vidiku krize v Siriji....
Nedavni obisk ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja je postal jasna prispodoba za filozofski princip: »O čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati.« O tem se je bilo mogoče prepričati na skupni novinarski konferenci Kerryja in ruskega ministra za zunanje zadeve Sergeja Lavrova, na kateri niso spregovorili niti besede o nedavnem izraelskem zračnem napadu na predmestje Damaska. Prav zato je mogoče ugotoviti, da so na rusko-ameriških pogovorih govorili predvsem o regionalnem, ne pa o globalnem vidiku krize v Siriji.
Na pogovorih so dosegli načelni dogovor o pogajanjih med sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom in sirskimi opozicijskimi skupinami. Za ta namen so se zavezali, da bodo v najkrajšem možnem času »organizirali mednarodno konferenco o implementaciji junija lani doseženega ženevskega sporazuma. V njem pozivajo k ustavitvi nasilja v Siriji in sestavi prehodne vlade, v kateri bi sodelovali tako predstavniki režima kot upornikov. Omenjena novica nikakor ne more biti senzacija. A kaj, ko so druge še bolj obskurne od nje! Vodji diplomacij sta spomnila na zavezništvo obeh držav v prvi in drugi svetovni vojni, v odgovor na vprašanje o terorističnem napadu v Bostonu pa sta ponovila ritualne fraze o nujnosti skupnega boja proti mednarodnemu terorizmu.
Kerry je moral na avdienco pri Putinu čakati kar tri ure. Ker je šlo za spoznavno srečanje, bi bilo naivno pričakovati preboj. Kot vedno doslej so se najpomembnejše stvari dogajale v zakulisju. Istega večera, kot je Kerry pripotoval v rusko prestolnico, se je Putin po telefonu pogovarjal z izraelskim premierom Benjaminom Netanjahujem, s katerim sta se, sodeč po skopem sporočilu za javnost, pogovarjala o razmerah v Siriji po izraelskih zračnih napadih na Damask. Rusko konzulstvo v Damasku ni želelo komentirati poročanja sirskih medijev, da je bil »ton pogovora skrajno zaostren« in da je Asad prek Kremlja v Washington posredoval grožnjo s skorajšnjo vojno napovedjo Izraelu. Putin je Kerryja obvestil tudi, da sam že piše pismo ameriškemu predsedniku Baracku Obami. V zadnjem času se vsi večji svetovni igralci ukvarjajo predvsem s pisanjem pisem.
Kljub elegantnemu molku politikov se zdi, da so ameriško-ruski interesi glede Sirije paradoksalno sovpadli. Ne glede na diametralno nasprotna stališča, ki jih Rusija in Združene države Amerike v zvezi s Sirijo zastopata že dve leti. Predvsem zato, ker si niti Kremelj niti Bela hiša ne želita nenadzorovane lokalizacije konflikta, ko bi iniciativa prešla v roke regionalnih igralcev – Izraela, Irana, Libije in seveda Sirije.
Skrajno negotova je različica, da je Izrael samo izpolnjeval ameriške ukaze, da bi na pogajanjih tako oslabil položaj Moskve. Ne nazadnje izraelska vpletenost v sirski konflikt prinaša resnično strašljive perspektive – širitev nestabilnosti od Zahodne Afrike, Bližnjega vzhoda vse do Južne Azije. Upam, da Lavrov in Kerry nista zato tako vztrajno opominjala na obe svetovni vojni?