Od razpada Sovjetske zveze je minilo že več kot dvajset let, v ruskem glavnem mestu pa je še vedno mogoče naleteti na številne spomenike njenega ustanovitelja in voditelja boljševistične revolucije Vladimirja Iliča Lenina. Po uradnih podatkih jih je ostalo še 82, poznavalci pa ocenjujejo, da jih je več kot sto. Z vsemi Leninovimi spomeniki in doprsnimi kipi – tudi tistimi, ki so jih odstranili – se je mogoče seznaniti na spletni strani http://ru-lenin.livejournal. com/40157.
V živo si je nekatere odstranjene Leninove spomenike mogoče ogledati v moskovskem Parku padlih herojev, kjer so končali tudi številni povečini vandalizirani spomeniki njegovega naslednika Josipa Visarionoviča Stalina. Tega je sovjetska Komunistična partija po njegovi smrti leta 1953 obsodila zaradi kulta osebnosti, čemur je sledilo dosledno uničenje vseh spomenikov v njegovo čast.
Najpomembnejši spomenik Leninu je seveda granitno rdeči mavzolej na moskovskem Rdečem trgu, v katerem leži njegovo mumificirano truplo. Pred njim so se nekoč vile dolge kolone sovjetskih državljanov, zdaj pa so za ogled zainteresirani predvsem turisti. Ob lanski 87. obletnici Leninove smrti so se v Rusiji spet razvnele živahne razprave o tem, ali je vendarle prišel čas za njegov pokop. Minister za kulturo Vladimir Medinski vztraja, da je bila takšna Leninova osebna želja, proti mumificiranju so se izrekli tudi njegovi sorodniki. Na spletni strani z naslovom goodbyelenin.ru, ki je ime dobila po nemški filmski uspešnici Nasvidenje, Lenin!, so organizirali javnomnenjsko raziskavo, v kateri je njegov pokop podprlo kar 70 odstotkov vprašanih. Zadnjo besedo so rekli v Kremlju, kjer so odločili, da kaj takega za zdaj ne pride v poštev. Po Leninu se je nekoč imenovala osrednja moskovska knjižnica, a so jo leta 1990 preimenovali, postaja podzemske železnice pa bo ostala Biblioteka z imenom Lenina.
Največji spomenik »deduški Leninu«, kot so ga ljubkovalno imenovali sovjetski državljani, imajo v Volgogradu, nekdanjem Stalingradu, in meri 27 metrov, skupaj s podstavkom pa kar 57 metrov. S 37 metri mu sledi spomenik v Dubni nedaleč od Moskve, v glavnem mestu ruske republike Burjatije Ulan-Udeju se lahko pohvalijo z nenavadno in velikansko Leninovo glavo, prav neznatno pa njegov bronasti kip deluje na veličastni gorski kulisi v republiki Altaj. V skoraj vsakem ruskem mestu imajo vsaj en Leninov spomenik, ponekod pa si niti enega ne morejo več privoščiti. V obubožanem mestu Voronež so njegov spomenik pred dvema letoma dali na dražbo, saj mestna oblast ni več zmogla zagotavljati sredstev za njegovo vzdrževanje. Letos poleti so jih posnemali v republiki Čuvašiji, kjer je lastniku zmanjkalo sredstev za vzdrževanje Leninovega spomenika ob vhodu v tekstilno tovarno, kar je sprožilo ostre proteste tamkajšnjih komunistov, ki so republiško oblast pozvali, »naj storijo vse za zaščito kulturnega in zgodovinskega spomenika«.
Lenin v Leningradu ni zaželen
V vasi Vulkani na Kamčatki zgledno skrbijo za svojega Lenina in med obnovitvenimi deli so pod spomenikom odkrili časovno kapsulo, ki so jih v sovjetskih časih zelo radi postavljali pod Leninove kipe. Sporočilo mladih komsomolcev so po čudnem naključju odkrili natanko 33 let zatem, ko so ga zakopali, in sicer 15. julija 2012. Nastalo je ob 55. obletnici Vseruske leninske komunistične zveze mladine, kot se je uradno imenoval Komsomol. Na roko napisano sporočilo je bilo namenjeno branju leta 2024, v njem pa je izraženo upanje, da bodo ljudje živeli bolj srečno in bodo še vedno goreči komunisti. »Želimo vam, da bodo vaše pesmi bolj vesele in ljubezen bolj goreča. Ne smilimo se samim sebi, saj vemo, da boste živeli bolje kot mi. Izboljšajte sebe in svet v imenu komunizma, kot nas je učil Vladimir Ilič Lenin in nas uči Komunistična partija! Lenin je vedno z nami!« Sporočilo vsebuje tudi ritualno hvalo veličastne sovjetske preteklosti: »Naš ponos so podvigi starejših generacij – to je naša odgovornost Partiji, domovini in ljudem. Vse, kar je bilo doseženo s prelivanjem krvi naših herojev in vaše čudovito življenje, je odsev naše ljubezni«.
Dandanes je naklonjenost Leninu vendarle nekoliko zbledela in tudi v Rusiji se najdejo ljudje, ki menijo, da je čas za dokončno slovo. »Lenin in njegovi privrženci so storili zločin proti človečnosti, ki ne zastara. To je zadosten razlog, da se znebimo simbolov vseh sovjetskih voditeljev, še posebej pa Lenina,« je skupina z imenom Zaleski leteči borci prevzela odgovornost za bombno eksplozijo, med katero je bil pred dvema letoma poškodovan spomenik Lenina v Sankt Peterburgu, ki se je nekoč imenoval Leningrad. Stoji na mestu, kjer je imel Lenin prvi govor po vrnitvi iz izgnanstva leta 1917. »Našim državljanom se moramo opravičiti zaradi vandalizma v ruski kulturni prestolnici Leningradu,« se je na napad odzval predsednik Komunistične partije Ruske federacije Genadij Zjuganov. Zaleski leteči borci so leta 2008 prevzeli tudi odgovornost za poškodovanje Leninovega spomenika v Rjazanu.
Pokopališča komunizma
Leninovi spomeniki bodo ostali v večini sovjetskih republik, z izjemo baltskih, kjer je sledove njihove komunistične preteklosti mogoče videti samo še v »disneylandu komunizma«, kot imenujejo park Gruto v Litvi, kjer turiste v kontroverznem zasebnem tematskem muzeju na prostem popeljejo v sovjetske čase. Sledove svoje komunistične preteklosti so odstranili tudi na Češkem, Poljskem ter na Madžarskem, kjer je Lenina mogoče srečati samo še na »pokopališču komunizma« v Budimpešti, tu mu družbo delajo madžarski komunistični veljaki. Po zgledu omenjenega muzeja bodo svojo preteklost na ogled postavili v Berlinu, kjer za naslednje leto napovedujejo razstavo z naslovom »Razkrito. Berlin in njegovi spomeniki«, na kateri bodo ob nacističnih in pruskih kipih razstavili tudi slavno Leninov glavo, ki so se je znebili leta 1991.
Odstranitev največjega Leninovega spomenika, ki je v višino meril 19 metrov in tehtal kar 3,5 tone, je simbolizirala dokončen obračun s komunizmom v vzhodni Nemčiji in je prikazana tudi v filmski uspešnici Zbogom, Lenin! »Miniti mora nekaj časa in ljudje začnejo bolj sproščeno gledati na zgodovino. Razstava bo odlična priložnost za prikaz odnosa, ki ga ima Berlin do zgodovinskih spomenikov. Nič več ne stoji tam, kjer je nekoč,« je povedala vodja projekta Andrea Theissen. Zatrdila je, da cilj projekta ni poveličevanje preteklosti, ampak izpraševanje kulta spomenikov.
Leninu so jih postavili več kot kateri koli drugi osebnosti v zgodovini. Njegova podoba je pred tremi leti presenetila celo norveške raziskovalce, ki so se po šesttedenski odpravi dokopali do Pola nedostopnosti. Gre za točko na Antarktiki, ki je najdlje oddaljena od morja in jo od Južnega pola ločuje 878 kilometrov. Sovjetski znanstveniki so jo dosegli leta 1958 in tam zgradili kabino, na vrh dimnika pa postavili Leninov doprsni kip, ki gleda proti Moskvi. »Doprsni kip je jasno viden z razdalje več kilometrov in bo ostal na dimniku, kabina pa je pod snegom,« je povedal raziskovalec Lou Albershard.
Najbolj severni Leninov spomenik je tisti na Svalbardu, norveškem arhipelagu na Arktiki. Stoji v drugem največjem kraju Barencburgu, kjer živijo povečini Rusi in Ukrajinci, ki so zaposleni pri ruskem podjetju za kopanje premoga Arktikugol. Čeprav spada Svalbard pod Norveško, Svalbardska pogodba iz leta 1920 vsem državam podpisnic omogoča enake pravice do izkoriščanja naravnih virov. Omenjeno možnost trenutno izkorišča samo Rusija, ki ima v Barencburgu celo svoj konzulat. Gre za najsevernejše diplomatsko predstavništvo katere koli države na svetu.