Logo

»Ljubljana je v glasbenem smislu čudovita«

Aleksander Vedernikov mlajši je sin slavnega ruskega basista Aleksandra Verdnikova in je z glasbo povezan že od najzgodnejšega otroštva. Ko je pred osmimi leti postal glavni dirigent in glasbeni direktor Bolšoj teatra, se je to zdela povsem logična odločitev. V ugledno rusko kulturno ustanovo je prišel v okviru ene najobsežnejših zamenjav v njeni več kot 200-letni zgodovini, po kateri je novo vodstvo napovedalo preporod gledališča, ki pa se ni v celoti posrečil. Zato je Vedernikov pred kratkim med turnejo v Italiji odstopil s svojega položaja. Pred odhodom v Ljubljano, kjer v Cankarjevem domu nastopa z najnovejšo postavitvijo opere Jevgenij Onjegin, je za Delo spregovoril o razmerah v Bolšoj teatru in Ljubljani kot glasbeni prestolnici.


 

Med turnejo v Italiji ste dali odpoved. Zakaj ste se odločili za tako radikalen korak?

Da skrajšam dolgo zgodbo, bom rekel takole: med menoj in vodstvom gledališča je prišlo do razhajanj glede strateškega razvoja v prihodnje. Mislim, da vodstvo gledališča sledi birokratski, in ne umetniški logiki. Zdi se mi, da ni prav, kadar imajo besede nekega birokrata večjo težo od besed umetnika.

Kaj v tem trenutku najbolj želite Bolšoj teatru?

Želim si, da bi se čim prej pojavil umetniški vodja, ki bi imel dovolj odgovornosti, da bi lahko uresničil svoje ideje. Odkar sem odstopil, tam ni nobenega človeka, ki bi se ukvarjal z umetniškimi vprašanji.

Ko ste leta 2001 nastopili položaj, ste se najprej posvetili popestritvi programa. Začeli ste z najemanjem produkcij drugih evropskih oper in gostujočih pevcev in pevk. Kaj ste še uspeli narediti?

Program, ki sem ga začel uresničevati, sem lahko uresničeval predvsem zato, ker je vodstvo podpiralo moje ideje. Z reformami bi morali nadaljevati, vendar je vodstvo odločilo, da je bilo že dovolj storjenega in takrat so se začeli konflikti. Povezani so z možnostjo najema tujih oper in programsko politiko.

Kakšna pa je vaša vizija prihodnjega razvoja?

Po mojem bi se morali v veliki meri odpovedati ansamblu opernih solistov in delati predvsem s solisti, ki bi jih uporabili samo pri določenem projektu. To si želijo med drugim storiti v ljubljanski operi, vendar za zdaj tudi njim ni uspelo. Niti v Metropolitanski operi, niti v La Scali, niti v Covent Gardnu, niti v pariški operi nimajo stalnega opernega ansambla. Imajo jih samo še v Nemčiji in nekdanjih socialističnih državah. Razne akademije in programi za mlade umetnike imajo smisel samo, če nimaš stalnega ansambla. Smisel akademije je v dvojem: da dobre pevce pripravljaš na delo, med študijem pa jih uporabljaš za majhne vloge in tako privarčuješ.

Ko smo že pri akademijah – Baletni ansambel Bolšoj teatra ima svojo akademijo, opera je nima. Se vam zdi to pomanjkljivost?

V Moskvi obstajajo konservatorij, Gnesinskaja akademija in še nekaj visokih glasbenih šol, ki se ukvarjajo z izobraževanje pevcev. Mislim, da v sistemu, ki je v veljavi zdaj, ne potrebujemo posebne akademije.

Ali je raven izobraževanja v teh ustanovah po vašem dobra?

Ne dovolj in tudi če bi imeli posebno akademijo, z nje slušatelji ne bi mogli takoj na oder Bolšoj teatra. Mislim, da bi morali oblikovati sistem, kot smo ga nekoč v Rusiji že imeli in ga imajo zdaj v Italiji. Skladno s to prakso mladi pevci najprej pojejo na odrih podeželskih gledališč, potem pa se pomikajo po lestvici navzgor. Nastop v Bolšoj teatru ali Mariinskem teatru bi moral biti vrh piramide.

Ali je operni ansambel Bolšoj teatra v dobrem umetniškem in finančnem stanju?

Financ ne bi komentiral, saj za to nisem odgovoren. V umetniškem smislu nam je v zadnjih letih uspelo narediti veliko dobrih stvari, predvsem na področju orkestra in zbora. Dokaz za to so gostovanja v La Scali, pariški operi, Covent Gardnu itd. Ko sem prišel v Bolšoj, operni ansambel sploh ni imel gostovanj.

Koliko pri vas na predstavo zasluži solist ali solistka?

Zelo različno. Največ, kar lahko dobi, je dva tisoč evrov.

Ali se vam zdi to dovolj?

Če znesek primerjamo s plačami, ki jih dobivajo v drugih ruskih teatrih, je to veliko, če pa ga primerjamo s honorarji vodilnih profesionalnih opernih pevcev na svetu, pa je zelo malo.

V Ljubljani ste že nastopali, dvakrat, če se ne motim?

Dvakrat sem nastopal z Bolšoj teatrom, nastopal pa sem tudi z Ljubljanskim filharmoničnim orkestrom.

In kakšna se vam zdi kvaliteta tega orkestra?

Prvič sem z njimi igral pred desetimi leti in mislim, da se je raven v tem času nekoliko poslabšala. Konec devetdesetih let je bil orkester Slovenske filharmonije boljši.

Kakšno pa se vam zdi ljubljansko občinstvo?

Občinstvo je zelo dobro. Cankarjev dom je čudovita dvorana, ki ima dobro akustiko. V glasbenem smislu so razmere v Ljubljani čudovite. Imate tri orkestre, imate opero in večnamensko koncertno dvorano. Vse imate.

Ali ima rusko občinstvo rado sodobne postavitve klasičnih oper?

Rusko občinstvo je zelo različno. Po eni strani je konservativno, po drugi pa zelo avantgardno. Problem je, da ni dovolj samo sedeti v kabini in prodajati karte, ampak je treba znati stvari tudi reklamirati.

In kakšno je občinstvo Bolšoj teatra?

Zdi se mi, da so to predvsem naključni obiskovalci, ki niso sposobni sprejeti nič drugega kot Labodje jezero, in to je problem, zaradi katerega se direktor zavzema samo za preverjen program. Ta ne vodi nikamor. Zelo sem se zavzemal za abonmajski sistem, s pomočjo katerega bi sami vzgojili občinstvo, kakršno Bolšoj potrebuje. Seveda je nujno tudi dobro trženje, ki ga Bolšoj nima.

Verjetno za mlado generacijo opera ni niti približno tako zanimiva kot je bila za prejšnje?

O mladi generaciji ni mogoče govoriti kot o eni kategoriji. Obstajajo takšni in drugačni. Nikoli vsi mladi niso hodili v opero. Pomembno je, da znaš prepoznati potencialne poslušalce in jih pritegniti k poslušanju.

Če vas prav razumem, v Bolšoju tega ne znajo?

Seveda ne.

V Ljubljani boste nastopili s sodobno postavitvijo opere Jevgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega.

Res je, da je opera nastala pred kratkim, pred tremi leti, sicer pa je sodobno zelo relativen pojem. Za nekatere ljudi je opera zelo avantgardna, za druge pa zelo tradicionalna. V Parizu so jo denimo označili za povsem Čehovski spektakel.

Nekdanja operna diva Galina Višnjevskaja jo je popolnoma raztrgala.

To je zgolj mnenje ene pevke, ki ima možnost, da svoja stališča javno izraža. To je vse.

Kako pa jo je sicer sprejelo rusko občinstvo?

Zelo naklonjeno, kot tudi povsod drugje.

Kaj pa vi menite o njej?

Mislim, da je ena bolj srečnih predstav Bolšoj teatra. Ne zdi se mi avantgardna, ampak zelo logična predstava. Menim, da je treba postavitve vsake toliko spreminjati in temu je bil namenjen tudi moj sistem najemanja tujih postavitev.

V Ljubljani boste torej nastopili zadnjič?

To ni popolnoma res. Vodstvo Bolšoja je z mano začelo pogajanja o tem, da bi pri nekaterih predstavah še sodelovali. Nič pa še ni dorečeno.

Kje se torej vidite v prihodnosti?

Za zdaj v Rusiji nimam rednega delovnega mesta, sodelujem pa s številnimi umetniki na zahodu.

Se torej pozneje vidite v tujini?

Vse tako kaže.

Je glasbeniku vašega kova v Rusiji težko delati?

V Rusiji je mogoče zelo dobro delati, če imaš seveda dovolj pooblastil. Jaz jih nisem imel, zato je vse skupaj izgubilo smisel.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

25/8/2009 clanek-1573864.md

Priporočam