V graciozni igri rok in nog, eleganci in mehkobi umirajočega laboda, ki so ga v rdeče zlati dvorani Bolšoj teatra upodobile primabalerine Ana Pavlova, Galina Ulanova, Natalija Makarova, Ulina Lopatkina in Maja Plisecka, so uživali ruski carji, sovjetski voditelji in ljubitelji baleta iz vsega sveta. Prav z uprizoritvami Labodjega jezera Petra Iljiča Čajkovskega, ki je premiero doživel 4. marca 1877, se je Veliki teater zapisal med legende. Eden najstarejših in najbolj uglednih baletnih in opernih ansamblov na svetu je sprva zadovoljeval kulturne apetite kronanih glav, nato komunističnih veljakov, nazadnje pa je postal še ena redkih kulturnih vezi med Rusijo in Zahodom....
V graciozni
igri rok in nog, eleganci in mehkobi umirajočega laboda, ki so ga v rdeče zlati dvorani Bolšoj teatra upodobile primabalerine Ana Pavlova, Galina Ulanova, Natalija Makarova, Ulina Lopatkina in Maja Plisecka, so uživali ruski carji, sovjetski voditelji in ljubitelji baleta iz vsega sveta. Prav z uprizoritvami Labodjega jezera Petra Iljiča Čajkovskega, ki je premiero doživel 4. marca 1877, se je Veliki teater zapisal med legende.
Eden najstarejših in najbolj uglednih baletnih in opernih ansamblov na svetu je sprva zadovoljeval kulturne apetite kronanih glav, nato komunističnih veljakov, nazadnje pa je postal še ena redkih kulturnih vezi med Rusijo in Zahodom.
»Leta 1941 je bila Moskva povsem prazna. Imeli smo živilske karte, vendar v trgovinah ni bilo mogoče dobiti ničesar. Veliko stanovanj je bilo praznih in lahko si preprosto vstopil v njih in vzel, kar si želel. Ne glede na to so decembra 1941 v Bolšoj teatru odprli novo sezono. Stalin je bil pogost obiskovalec, prihajalo pa je tudi veliko tujcev – diplomatov, pilotov, tankistov. Številne balerine so imele ljubezenske romance z njimi. »Če je katera od nas prišla v usnjenih čevljih ali bluzi tuje znamke, je bilo jasno, da je omrežila tujca,« se neznana balerina spominja v knjigi Žene iz Kremlja, avtorice Larise Nikolajevne Vasilijeve.
Akademski državni Bolšoj teater je s številčnostjo svojega baletnega in opernega ansambla, glasovno prepričljivostjo solistov in solistk, gracioznostjo primabalerin in možatostjo plesalcev služil predvsem kot simbol sovjetske umetniške superiornosti. Več kot 40 let so v njem uprizarjali predvsem predstave, ki so poveličevale moč in akcijo.
Predvsem zato so že v zgodnjih 50-ih začeli gostovati v tujini, kjer je v iskanju svobode umetniškega izraza ostalo kar nekaj velikih baletnih zvezd, med njimi Aleksander Godunov, ki je leta 1979 v Združenih državah Amerike dobil politično zatočišče, sledila pa sta mu še zakonski par Leonid in Valentina Kozlov.
Ameriško-ruski diplomatski škandal je v Sovjetski zvezi odmeval precej bolj kot pobeg Rudolfa Nurejeva, Natalije Makarove in Mihaila Barišnikova iz rivalskega sanktpeterburškega Marijinskega teatra. Predvsem zato, ker se je slednjega vseskozi držala podoba carskega baleta, Bolšoj pa je bil vedno predvsem boljševističen.
»Ko je Bolšoj teater v 50-letih prvič gostoval na tujem, je bilo občinstvo navdušeno nad brezsramnim pogumom in sproščenostjo nastopajočih. Baletni ansambel ostaja ogromen in neposreden, izvedba pa je bolj izpiljena. Stil moških plesalcev, ki je spominjal skorajda na atletsko brutalnost, je postal bolj prefinjen, « sta plesna strokovnjaka Joel Loebenthal in Nina Alover pred kratkim ocenila v članku Vrnitev veličastnih.
Poleg baletnika Ivana Vasilijeva so v baletu Labodje jezero in Don Kihot svetovno javnost v zadnjih letih navduševale predvsem balerine Svetlana Zaharova, »katere telo in stopala sta umetniško delo samo po sebi«, Marija Aleksandrovna, »vnetljiva mešanica razkošnosti in natančnosti«, in Natalija Osipova »s svojim senzacionalnim skokom«.
To kar je za ruski balet Labodje jezero, je za opero delo Jevgenij Onjegin, pod katerega se je prav tako podpisal Peter Iljič Čajkovski. Ta »najbolj ruska opera« je k slavi ponesla marsikatero operno pevko; nekdanja vodilna sopranistka Makvalo Kusrašvili, zdaj pa direktorica opernega ansambla, se je leta 1979 z njo prvič predstavila v sloviti newyorški metropolitanski operi, leta 1953 pa je v njej debitirala tudi Galina Višnjevska, nekdanja primadona in soproga preminulega skladatelja Mstislava Rostropoviča.
Zdaj 83-letna ruska operna zvezda je dobesedno raztrgala sodobno priredbo Jevgenija Onjegina ruskega režiserja Dmitrija Černjakova, s katero bo Bolšoj teater prihodnji teden štirikrat nastopil v Cankarjevem domu. »Jokala sem v ponižanju. Do konca dni me bo sram, da sem sodelovala v javni skrunitvi svetega narodnega zaklada,« je bila zgrožena po moskovski premieri leta 2006.
V okostenel program, ki je temeljil na klasičnih postavitvah ruskih skladateljev, kot so Musorgski in Rimski-Korsakov ter Verdija, Rossinija in Puccinija, je svežino vnesel Aleksander Vedernikov, ki je bil za novega glasbenega direktorja Bolšoj teatra in glavnega dirigenta opernega ansambla imenovan pred sedmimi leti.
Med letošnjim gostovanjem v Italiji je zaradi nesoglasij z vodstvom gledališča napovedal odstop. »Naše vodstvo je birokratsko in želi na birokratski način reševati tudi kreativna vprašanja,« je povedal v obrazložitvi.
Agonija opernega ansambla po mnenju Višnjevske traja že več desetletij: »Leta 1969 je bil za glavnega dirigenta imenovan mladi Jurij Simonov, ki je ravnokar diplomiral. Nič ni vedel o operi in se je izobraževal na naših plečih in na račun celotnega gledališča. Ostal je kar 14 let. Danes je tam veliko nesrečnih pevk. Veliko jih je še zelo mladih, pa se počutijo kot upokojenke, saj lahko nastopijo komaj enkrat na tri ali štiri mesece. Za možnost, da bi se večkrat pojavile na odru, ne zbirajo sredstev in se poslužujejo vseh mogočih intrig. Morala je na psu.«
In kakšno rešitev je predlagala? »Teater je treba zapreti in obnoviti. Odpustiti je treba ves operni ansambel, « je bila ostra.
Leta 2005 so zgodovinsko gledališče zaradi obnovitvenih del dejansko zaprli. V skladu s prvotnimi načrti bi morali skoraj 600 milijonov evrov vredna gradbena dela končati že lani, vendar se bodo zaradi tehničnih težav, birokratskih ovir in pomanjkanja denarja najverjetneje zavlekla vse do oktobra 2013.
Do takrat si je predstave mogoče ogledati v bližnjem nadomestnem in precej manj glamuroznem poslopju, ki ga v zadnjem času obiskujejo predvsem turisti. »Današnje mladine balet in opera ne zanimata več. Imajo računalnike in profesionalni šport, ki je dobro plačan. Včasih je med fanti veljajo veliko zanimanje za našo baletno šolo in sprejeli smo vsakega desetega prosilca. Zdaj dobimo komaj 10 do 12 prijav na leto,« je potarnal direktor baletnega ansambla Boris Akimov.
»V Bolšoju se velikokrat pogovarjamo o tem, kako je bilo nekoč vse lažje,« je bil nostalgičen nekdanji plesalec in eden najbolj znanih ruskih plesnih učiteljev. Višnjevska, ki se je skupaj s še bolj slavnim možem že leta 1974 preselila v tujino, je drugačnega mnenja: »V sovjetskih časih smo v gledališču dali vse od sebe, zaslužili pa smo kopejke in živeli kot zaporniki. Hvala bogu, da je tega obdobja konec!« •