Ker se volilna udeležba v Sloveniji znižuje, je vremenska napoved ob vsakih volitvah vse pomembnejša, češ, če bo na volilno nedeljo sonce, bodo šli Slovenci na izlet, če bo dež, se jim ne bo dalo iz hiše, če bo oblačno, pa bodo morda odšli na volišča. Takšno sklepanje je približno tako nekorektno, kot je sklepanje, da so e-volitve čarobna paličica, s katero bomo, če povzamemo ministra Gregorja Viranta, odpravili vremenske in starostne dejavnike volitev, olajšali dostop invalidom, izseljencem in slovenskim turistom, glasovali v udobju domačega fotelja, dvignili zaupanje v demokratične procese in volilni sistem, ter navsezadnje utrdili ugled Slovenije v svetu.

Z uvedbo e-volitev bi torej Slovenija postala nekakšna volilna meka in volitve velik praznik demokracije, kjer bi volivci trumoma oddajali glasove, pri čemer bi kakopak izmed najboljših kandidatov izvolili zgolj najboljše, da jih nato z mestnih ulic ne bi pozivali k odstopu. Tisti, ki se jim ne bi ljubilo sprehoditi do volišča ali tega zaradi zdravstvenih razlogov ne bi mogli storiti, bi svoj glas lahko oddali denimo med gledanjem najljubše telenovele, kuhanjem goveje juhe, puljenjem plevela na vrtu, vožnjo z avtobusom ali čakanjem na letališču.

Dejstvo je, da je stroka doma in v tujini precej manj zagreta za e-volitve kot Virant, ki zanje goreče navija tako rekoč od trenutka, ko je prvič postal minister (v prvi vladi Janeza Janše). In zato ne čudi, da je ministrstvo vidike varnosti e-glasovanja v prezentaciji o njihovi izvedbi odpravilo z eno stranjo, katere naslov je: »e-Volitve v RS: tveganja ni!« Navsezadnje tako meni tudi Virant, ki je, kar zadeva razloge za to, da e-volitve niso dobile podpore že pred leti, dejal: »Glavni pomislek je bil varnostne narave, obstajali so strahovi, da so možne zlorabe, tukaj bom poskušal vložiti čim več energije v to, da bi prepričal poslanke in poslance, da teh nevarnosti ni, da so strahovi neupravičeni in da se da zadevo izpeljati res varno in z ustreznim nadzorom in estonski zgled nam to kaže. V Estoniji ni bilo problemov, danes ni nihče več skeptičen do elektronskih volitev.«

Počasi, gospod minister!

Ko smo notranje ministrstvo izrecno prosili, naj navedejo »strokovne podlage, raziskave, analize in drugo«, kar je ministrstvo oziroma ministra prepričalo, da bi bilo na e-volitvah mogoče zagotoviti varno in tajno glasovanje ter da bi z njihovo uvedbo povečali volilno udeležbo, so nam v odgovor posredovali spletno povezavo na zvočni zapis predmetne novinarske konference, izbrane citate ministra in informacije o kvalificiranih digitalnih potrdilih. Ostalo, so zapisali, nam bodo poslali danes, torej ko ste že odprli Delo.

Začnimo pri opevani Estoniji. Res je, da se je delež volivcev, ki so oddali glas na e-volitvah, od njihove uvedbe leta 2005 povečeval, in sicer takole: 1,9 odstotka (2005), 5,5 odstotka (2007), 14,7 odstotka in 15,8 odstotka (dvoje volitev leta 2009) in 24,3 odstotka (2011). Toda analiz vpliva e-volitev na večjo volilno udeležbo nismo našli, tako se lahko zanesemo le na nominalne deleže, ki pa niso nujno povezani z dejstvom, da so estonski volivci lahko glasovali tudi po spletu. Udeležba na estonskih lokalnih volitvah pred in po uvedbi e-volitev se je po podatkih tamkajšnje volilne komisije zvišala za 13 odstotkov, udeležba na volitvah poslancev evropskega parlamenta za 16 odstotkov, vendar udeležba na parlamentarnih volitvah ni videti enako optimistično: pred uvedbo e-volitev je bila 58-odstotna (2003), po njej pa 62-odstotna (2007) in 63-odstotna (2011).

Kar zadeva zagotavljanje varnosti in tajnosti estonskih e-volitev, nismo našli niti ene neodvisne analize, se pa s tem vidikom delno ukvarja poročilo zunanjih opazovalcev organizacije OVSE, ki so spremljali parlamentarne volitve leta 2011, torej šest let po njihovi uvedbi. Estonskim oblastem so dali nemalo priporočil tudi v zvezi z varnostjo in integriteto e-volitev. Svetovali so jim, da morajo zakonsko urediti obdelavo, shranjevanje in uničenje podatkov e-glasovanja, kar je problem, ob katerega bomo trčili tudi v Sloveniji, če bomo uvedli e-volitve. Prav tako niso imeli zakonsko določenih pogojev za razveljavitev e-volitev, volilna komisija pa ni imela strokovnjakov za informacijsko tehnologijo, zato si je pomagala kar z ustreznim oddelkom parlamenta.

In še: ekipa opazovalcev je izvedela, da obstaja računalniški program, »ki bi lahko, če bi tekel na računalniku volivca, spremenil njegov volilni glas, ne da bi volivec to opazil«. Na to so opozorili projektnega menedžerja, ki je presodil, da je to »teoretično mogoče, a v praksi skorajda nemogoče izvesti«.

Luknjičavost e-volitev

Mar e-volilni sistem res nima varnostnih tveganj? Ne samo da so bila spletna mesta estonske državne uprave, političnih strank, medijev in podjetij leta 2007 deležna hudih napadov ruskega hekerja, raziskovalci ameriške univerze v Michiganu so leta 2010 dobesedno sesuli testne e-volitve v zvezni državi District of Columbia (D. C.). Tam so načrtovali e-volitve za Američane, ki živijo v tujini, toda mesece pred volitvami so objavili javni poziv zainteresiranim, naj med testnimi volitvami preverijo delovanje sistema in poskusijo ogroziti njegovo varnost. V pilotnem e-volilnem projektu so se volivci sicer identificirali s posebnimi PIN-številkami, ki so jih prejeli po pošti, medtem ko pri nas za zdaj razmišljamo o identifikaciji s kvalificiranim digitalnim potrdilom.

Raziskovalcem michiganske univerze, ki so se lotili naloge z očmi resničnega spletnega napadalca, je v 48 urah od začetka testa uspelo pridobiti skoraj popoln nadzor nad sistemom: spremenili so vsak oddan glas in razkrili identiteto skoraj vseh oddanih volilnih glasov. Povrhu volilna komisija skoraj dva dni ni ugotovila, da je bil volilni sistem premagan, in tega najbrž ne bi doumela še dlje, če »hekerji« ne bi nalašč pustili sledi. Ko je e-volivec oddal svoj glas, ga je namreč pozdravil napis »hvala!«, raziskovalci pa so ga zamenjali z »zmagovalci« in temu pozdravu dodali glasbeno podlago. Volilna komisija zvezne države D. C. je odstopila od projekta e-volitev.

V strokovnem članku o tem poskusu [povezavo nanj objavljamo v spletni različici tega članka] so zapisali, da e-volitve spremljajo resna varnostna tveganja in da mora tak sistem zagotavljati korektnost volilnega rezultata in tajnost glasov volivcev. Menijo, da njihov uspešni poskus penetracije e-volilnega sistema potrjuje strahove stroke, da je e-glasovanje izjemno tvegano in da je treba biti skeptičen do trditev državnih uradnikov in prodajalcev te tehnologije, da je mogoče zagotoviti varne e-volitve. »Eden izmed temeljnih razlogov za to, da je e-glasovalne sisteme težko razviti, je ta, da sta ključna cilja tajnih volitev – tajnost volilnih glasov in korektnost rezultata – v konfliktu,« so zapisali. Uvedbo e-volitev odsvetujejo, dokler problema razvoja varne aplikacije in zaščite domačih računalnikov volivcev pred spletnimi napadi ne bosta rešena.

Korist ali načela demokracije

S tezo, da bodo e-volitve pomembneje vplivale na večjo volilno udeležbo, se ne strinja politolog dr. Miro Haček s katedre za analizo politik in javno upravo pri FDV. Pravi, da se je v (sicer redkih) primerih držav, ki so uvedle tako ali drugačno obliko nacionalnih e-volitev, »pokazalo, da so pomisleki glede varnosti tovrstnega glasovanja vedno močno preglasili skromne koristi njihove uvedbe«. Sam meni, da zamisel o uvedbi e-volitev ni najboljša, saj je pomislekov o nevarnosti zlorabe in tehnični izvedbi preveč. Bi pa nemara lahko razmislili o poskusni uvedbi na lokalni ravni v nekaj občinah, s čimer bi lahko preizkusili varnostne mehanizme in postopke pa tudi finančni vložek bi bil neprimerno manjši kot pri uvedbi na nacionalni ravni.

Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je poudarila, da ji podrobnosti o nameri vlade niso znane, a da bi bilo treba natančno prešteti pluse in minuse novih rešitev. »Bistvo volitev je v svobodnem, nenadzorovanem, anonimnem izražanju volje volivcev. Kadar naj bi glasovanje vključevalo splet, je največja slabost takšnega načina glasovanja izničenje anonimnosti volivčevega glasu.« V e-svetu, je poudarila, vsaka naša dejavnost pusti sled, prav tako v primeru e-volitev obstaja možnost lažjega vpliva na voljo volivca, saj nihče ne more nadzirati, ali je v volilnem prostoru sam in ali je volil brez neposrednega vpliva na njegovo voljo. Kot težave e-volitev je Pirc Musarjeva izpostavila anonimnost in pristnost oddanih glasov, svobodo odločitve (tudi zasebnost pri glasovanju), uresničevanje načela »en volivec, en glas« ter točnost podatkov o udeležbi in oddanih glasovih.

»Vse navedene težave e-volitev niso rešljive. Odločitev za e-volitve torej pomeni, da se zaradi določenih koristi odpovemo nekaterim tradicionalnim načelom demokracije. Zato je res potreben tehten premislek,« je posvarila informacijska pooblaščenka. Pasti e-volitev je veliko, zato bi morali po njenem začeti pri osnovnem vprašanju: »Zakaj sploh potrebujemo e-volitve, v kakšni obliki in katere prednosti bodo odtehtale njihove pomanjkljivosti? Na ta vprašanja naj minister kar hitro odgovori.«

anuska.delic@delo.si

𝕏   Facebook   Telegram   Viber