Živimo v družbi nadzora, spektakla in nebrzdane medijske požrešnosti, v kateri le redkim uspe, da ostanejo anonimni. Snowden je brez dvoma eden od njih. Medijski obraz leta, o katerem skorajda ni dostopnih fotografij.

Ko se je v nedeljo zjutraj, 23. junija 2013, po ruskem glavnem mestu kot požar razširila informacija, da se je Edward Snowden trenutno zagotovo najbolj iskana oseba na svetu na letališču v Hongkongu vkrcal na Aeroflotovo letalo za Moskvo, je med tukajšnjo novinarsko skupnostjo završalo kot v čebeljem panju. Predstavniki svetovnih in ruskih medijev so se začeli zgrinjati na mednarodno letališče Šeremetjevo, kjer so naključnim potnikom pod nos molili fotografije s Snowdnovo podobo in jih zasliševali, ali so ga mogoče videli. Vsi po vrsti so odkimavali. Rojen je bil fantom z letališča.

»Snowden je v letališki tranzitni coni!«, »Obiskala ga je ekvadorska veleposlanica«, so ruske tiskovne agencije bruhale z njim povezane novice, ki so povečini nastajale s sklicevanjem na anonimne vire. »Snowden je že v Rusiji,« je pohitela prokremeljska televizijska postaja RT, ko je bilo njegovo letalo v resnici še nekje nad sibirskim Omskom. Na terminal F so se zgrinjali tudi uslužbenci ruskih varnostnih služb, ki so se razkoračeno postavljali pred vrata, za katera se je zdelo, da ne vodijo nikamor.

Snowden je v Moskvi menda pristal od treh popoldan po srednjeevropskem času, brez ruskega vizuma, njegov potni list pa so ameriške oblasti razveljavile kmalu po pristanku. Postal je ujetnik tranzitne cone, v katero so si novinarji vseh večjih svetovnih medijskih hiš vstop zagotavljali z nakupom takšnih in drugačnih letalskih vozovnic, vohljali so po toaletnih prostorih, barih in se za več dni naselili celo v letališkem hotelu s pomenljivim imenom Kapsulni, z miniaturnimi sobicami, v katerih je komajda dovolj prostora za posteljo. Razvpitega ubežnika jim ni uspelo izslediti.

»Počakajte, ali ni tam Julian Assange?« so v Guardianu citirali novinarko Reutersa Lydio Kelly, ki je na letališču nepretrgano dežurala dolgih 27 ur, zaradi česar je začela videvati prikazni. Je hrana, ki jo na pladnju nosi uslužbenka restavracije, namenjena Snowdnu? Poglejte gospoda z očali, ali ni to morebiti kar on? Kaj če se skriva v stranišču za invalide, so predstavniki sedme sile na dan prihajali s čedalje bolj absurdnimi možnostmi.

»Dragi Edward, vedno si bil tako molčeč in odmaknjen, zdaj pa je prišel čas, da se odločiš. Jutri imam vstopnice za Novi red. Ali greš z mano ali pa se bova razšla za vedno. P. S. Za taksi vprašaj Vladimirja,« mu je kolegica iz italijanske tiskovne agencije Ansa Lucia Squeglia po napornem dnevu na letališču na facebooku postavila ultimat. »Če greš res v Latinsko Ameriko, sva končala za vedno!« je zaključila v duhovitih tonih. Vsi novinarji smo nenadoma postali kot statisti v hollywoodski filmski uspešnici Terminal s Tomom Hanksom v glavni vlogi, ki je posneta po resnični zgodbi begunca iz Irana, ki je na terminalu pariškega letališča Charles de Gaulle preživel kar 18 let. V Parizu so mu ukradli dokumente, deportirati pa ga niso imeli kam.

»Ni ga na krovu letala!« (24. junij 2013)

Sedež številka 17A na Aeroflotovem letalu, ki je v ponedeljek popoldan poletelo na Kubo, je žalostno sameval. Okoliške sedeže je zapolnilo kakih 30 novinarjev, ki so si zaradi informacij, da bo na letalu tudi Snowden, v zadnjem trenutku priskrbeli letalske vozovnice. »Ni ga tukaj,« je takoj po vkrcanju tvitnil Max Seddon iz tiskovne agencije AP in svoje sporočilo dopolnil s fotografijo praznega in nič kaj uglednega oranžnega letalskega sedeža. Anonimni duhovitež je nemudoma odprl tviter račun pod imenom 17A: Snowdnov sedež. »Počutim se tako praznega« in »Kaj moram storiti, da mi bodo vendarle postregli alkohol« se je ponorčeval iz dejstva, da je let na Kubo eden redkih Aeroflotovih poletov, na katerih ne strežejo alkoholnih napitkov. Novinarji potemtakem niso ostali samo z dolgim nosom, brez novic, ampak tudi žejni. In to na letu, ki traja kar 12 ur!

Pred letališkimi vrati številka 28, kjer naj bi se Snowden vkrcal na letalo za Havano, od koder naj bi pot nadaljeval v Venezuelo in Ekvador, kjer je že zaprosil za politični azil, se je dobesedno trlo novinarjev. Pripadniki varnostnih služb so grozili z odvzemom kamer in telefonov, zatemnili so okna s pogledom na vzletno stezo, kjer so letališki delavci letalo pripravljali na polet. »Ni ga na krovu letala,« je sporočil vidno razočarani član posadke Nikolaj Sokolov. »Čakali ste ga vi. Čakal sem ga jaz.« Fantoma z letališča jim tudi tokrat ni uspelo izslediti.

Nekdo se je od smeha verjetno valjal po tleh. »Ko imaš za predsednika nekdanjega vohuna, potem je jasno, da v naši državi občasno pripravijo vohunske igre, pravzaprav vohunske olimpijske igre, med katerimi se nadvse zabavajo. Mi ne razumemo, kako zabavno je novinarje zvabiti na letalo in jih poslati na Kubo. Danes bodo imeli zelo zabavno večerjo,« je pisatelj Viktor Jerofejev komentiral za NYT. Podobno je menil tudi kultni voditelj Prvega kanala Vladimir Pozner: »Vam se verjetno ne zdi smešno, se pa zdi nadvse zabavno nekaterim na oblasti, ki si čestitajo, se trepljajo po ramenih in govorijo: ‘Ali jih nismo dobro nategnili?’ Ne gre za nekaj sofisticiranega, vendar je pri nas to stalna praksa. Gre za bizantinski način poslovanja, ki ni zrasel na Putinovem zelniku, ampak ga je bilo mogoče zaslediti že pri sovjetskem voditelju Josifu Stalinu in že prej pri ruskih carjih.« Vsaj nekdo se je torej zabaval in to počne še naprej, ko mediji z vsemi štirimi pograbimo vsako nepreverjeno informacijo, ki se pozneje zelo pogosto izkaže za napačno. Putin je sam nekdanji vohun, zato do ljudi, kot je Snowden, zagotovo ne goji simpatij.

Na štiri oči s Snowdnom (19. julij 2013)

»Ko sem v četrtek pozno zvečer prejela vabilo nekega ‘Edwarda Snowdna’, sem bila seveda skeptična. Vabilo enega od najbolj iskanih ljudi je imelo priokus hladnovojnega vohunskega trilerja. Da gre za potegavščino, sem razmišljala še, ko sem zjutraj svojega otroka hranila s korenčkom in odgovarjala na novinarska vprašanja novinarji in dojenčki so enako zahtevni,« Tanja Lokšina iz človekoljubne organizacije Human Rights Watch začenja opis srečanja s trenutno najbolj zaželenim Američanom.

Prav ona je bila tista udeleženka zaprtega srečanja, ki je v svet poslala prvo fotografijo moskovskega begunca. Zdaj se brani, da so na srečanju najprej prepovedali samo snemanje, fotografiranje pa šele, ko je bilo že prepozno, kar seveda ne drži. Na laž jo je postavil tudi ameriški veleposlanik v Rusiji Michael McFaul, saj zanika, da ji je pred srečanjem po telefonu naročil, naj Snowdnu preda sporočilo, da ga v Združenih državah Amerike ne bodo obravnavali kot izdajalca državnih skrivnosti, temveč kot navadnega kršitelja zakonov, na kar ga je na zaprtem zasedanju tudi opozorila.

»Zakaj molčite? Zakaj od režima ne zahtevate takojšnjega azila za tega junaka, ki je ves svet opozoril na kratenje človekovih pravic in ga preganja lastna država? Ali molčite, ker gre za Združene države Amerike?« je prokremeljska aktivistka Kristina Potupčik ruske človekoljubne organizacije in opozicijo obtožila dvojnih standardov. Dejstvo je, da iz ZDA prejemajo izdatno finančno podporo, zato zagotovo niso neodvisni.

Na sila neobičajen dan sem se skupaj z enajstimi predstavniki ruskih človekoljubih organizacij, odvetniki in predstavniki oblasti kot edina novinarka na svetu s Snowdnom znašla na štiri oči. Zadostoval je en sam samcati telefonski klic, s katerim sem si zagotovila mesto na seznamu ruske človekoljubne organizacije. »Kličemo vas z letališča Šeremetjevo. Ali se boste udeležili srečanja s Snowdnom?« so me tri ure pred začetkom vprašali organizatorji. Vzeli so številko potnega lista in me obvestili, da je zbirno mesto na terminalu F letališča Šeremetjevo, kjer nas bo pričakal neznanec, ki bo v rokah nosil napis »G9«. Parodija na vrhunsko zasedanje G8, ki bo septembra v Sankt Peterburgu?!

Kot novinarka sem navajena dogodkov z velikim številom novinarjev, vendar takšni medijski evforiji še nisem bila priča. Na stotine novinarjev, snemalcev in producentov je begalo po letališkem poslopju, kot ponoreli so zasledovali na srečanje povabljene ljudi, se prerivali, polomili tekoče stopnice in zasledovali skrivnostno pojavo v brezhibni črni obleki, ki je v rokah nosila skrivnostni znak »G9«. Varnostniki so ležerno preverili številko mojega potnega lista, v katerem imam tudi ruski novinarski vizum, in me brez vprašanj spustili na strogo varovano območje. Z letališkim avtobusom so nas odpeljali do letališkega hodnika, kjer nas je za vegasto mizo že čakal Snowden. Fantom z letališča je postal mladenič iz mesa in krvi. Moja prva misel je bila, da je videti kot srednješolec.

»Še pred enim mesecem sem imel družino, dom v raju in zelo udobno življenje. Imel sem tudi možnost, da sem kadarkoli prebiral vašo korespondenco. Imel sem moč spreminjati človeške usode. Moralna odločitev, da javnost obvestim o vohunjenju, me je veliko stala, vendar ničesar ne obžalujem!« je bil jasen mladenič, ki je bolj kot na koga drugega spominjal na računalniškega gika. »Vsekakor je nekoliko pod stresom, saj je že dolgo v težki psihični situaciji. Preživel je veliko travmo, zato je vse skupaj zanj precej naporno. Razumljivo je, da je moralno zelo utrujajoče biti tako dolgo v tranzitni coni letališča Šeremetjevo,« je v intervjuju za Delo povedal njegov pravni pomočnik Anatolij Kučerena. S Snowdnom se je srečal štirikrat, med njegovim zadnjim obiskom pa ga je menda pozdravil v ruščini in mu zaupal, da želi ostati kar v največji državi na svetu. Kučerena mu je podaril knjigo Zločin in kazen Fjodora M. Dostojevskega in delo svojega najljubšega pisatelja Antona P. Čehova.

Več ko je mojih fotografij, bolj nevarno je zame?

»Vas lahko fotografiramo? Novinarji, ki oblegajo letališče, so nas prosili, da jim dokažemo, da niste fantom,« je predstavnica ruske človekoljubne organizacije sklenila 45-minutno srečanje s Snowdnom, ki je potekalo na skrivni lokaciji letališča. »Glede na tehnične sposobnosti ameriških služb vsaka fotografija zame pomeni manj varnosti,« je prošnjo odločno zavrnil. Po besedah Alana China, sodelavca ameriške fotografske revije BAGNotes, je najbrž govoril o sodobni tehnologiji za prepoznavanje obraza, zaradi česar ga bo lažje prepoznati, če bo izbral življenje v ilegali. Avtor članka je poudaril, da je vse skupaj seveda le špekulacija.

Pod drobnogled je vzel Snowdnovo fotografijo iz Hongkonga in fotografije, ki so nastale v Moskvi, ter ugotovil, da na obeh nosi podobni srajci sive barve, kar je bržkone praksa vseh uslužbencev Cie, NSA in drugih tajnih služb, saj jim to omogoča, da ostanejo čim bolj neopazni. Pravzaprav je presenetljivo, da mu je v svetu, obsedenem s podobami, skorajda uspelo ostati človek brez obraza.

John Mahoney iz revije American Photo ugotavlja, da je na spletu mogoče najti vsega skupaj pet Snowdnovih fotografij, kar je po njegovem rezultat previdnosti nekdanjega sodelavca tajnih služb, ki dobro ve, kako za seboj prikriti vse sledi. »Gre za skrbnost glede lastne podobe, ki je v današnjem svetu zelo redka, če ne celo nemogoča.« Snowdnu ni uspelo le to, ampak ostaja velika neznanka tudi, s kakšnimi informacijami dejansko razpolaga.

Saga s Snowdnom je brez dvoma velik misterij in postavlja se vprašanje, na podlagi česa so ga ameriške oblasti že obtožile vohunjenja. Po zadnji vseameriški raziskavi Quinnipiac University ga 55 odstotkov Američanov ima za človeka, ki razkriva nepravilnosti, ne pa za izdajalca. Hkrati že 45 odstotkov Američanov ocenjuje, da so šle Združene države Amerike predaleč s svojimi protiterorističnimi programi – kar je velik porast izpred nekaj let, ko je bilo do tega vprašanja kritičnih samo 25 odstotkov vprašanih. ¾

𝕏   Facebook   Telegram   Viber