Evropska unija je razširila seznam ukrepov proti beloruskemu režimu. Tokrat je na seznamu tudi razvpiti beloruski oligarh Jurij Čiž, ne pa tudi vsa njegova podjetja, pri čemer sta menda vztrajali predvsem Francija in Velika Britanija. Vse kaže, da je Sloveniji uspelo zaščititi 157 milijonov evrov vredni posel skupine Riko. V kriznih časih nezanemarljiv uspeh slovenske zunanje politike, ki sicer še vedno vztraja, »da sta spoštovanje vladavine prava in človekovih pravic njeni temeljni in ključni prioriteti«....
Evropska unija je razširila seznam ukrepov proti beloruskemu režimu. Tokrat je na seznamu tudi razvpiti beloruski oligarh Jurij Čiž, ne pa tudi vsa njegova podjetja, pri čemer sta menda vztrajali predvsem Francija in Velika Britanija. Vse kaže, da je Sloveniji uspelo zaščititi 157 milijonov evrov vredni posel skupine Riko. V kriznih časih nezanemarljiv uspeh slovenske zunanje politike, ki sicer še vedno vztraja, »da sta spoštovanje vladavine prava in človekovih pravic njeni temeljni in ključni prioriteti«.
Slovenija ni edina evropska država, ki so jo polna usta skrbi za uboge beloruske politične zapornike, v ozadju pa je pripravljena sklepati pakt s hudičem. Za »debele beloruske denarnice« so v bruseljskih kuloarjih zadnje dni lobirali številni evropski politiki in celo predstavniki nevladnih organizacij.
V beloruski zgodbi ni brez greha nobena od sedemindvajsetih članic. Poljska, najbolj goreča zagovornica politike zaostrovanja, je lani skupaj z Litvo beloruskemu režimu predala strogo zaupne bančne podatke o beloruskem borcu za človekove pravice Aleśu Bjaljackem, ki je bil leta 2006 nominiran za Nobelovo nagrado. Ker njegova človekoljubna organizacija Vjasna v domovini ni več mogla sprejemati tujih donacij, je odprl račune v Varšavi in Vilniusu, za kar so ga obsodili na štiri leta in pol prisilnega dela.
»V imenu države se iskreno opravičujem,« se je pokesal poljski zunanji minister Radoslaw Sikorski. Litovska predsednica in nekdanja evropska komisarka Dalia Grybauskaite je beloruski režim ščitila do konca, češ da je Lukašenko »porok gospodarske in politične stabilnosti«. Skupaj z latvijskim predsednikom Andrisom Berzinsom je včeraj izrazila bojazen, da utegnejo ukrepi močno prizadeti gospodarstvo baltskih držav. Beloruski disidenti ne dvomijo, da se bodo »kužni beloruski oligarhi« že kmalu spet lahko prelevili v ugledne evropske poslovneže.
Sankcije so predvsem zasluga prizadevanja beloruske opozicije, in odveč je lažna zaskrbljenost evropskih politikov, da utegnejo prizadeti običajne državljane. Belorusi vedo, kaj jih čaka, in jih ni niti najmanj presenetila reakcija Lukašenka, ki je v odgovor na sankcije prepovedal odhod iz države trinajstim predstavnikom opozicije oziroma »petokolonašem«.
Brez prizadevanja beloruske opozicije in novinarskih poročil bi črni evropski seznam morda ostal kar nepopisan list papirja. Podobno kot brez sirske opozicije in Guardianovih razkritij o razkošju družine sirskega predsednika Bašarja el Asada sankcij verjetno ne bi razširili na Asadovo soprogo Asmo. Ker je državljanka Velike Britanije, so britanske oblasti že sporočile, da ji ne morejo prepovedati obiskov v Britaniji. Dami, ki med svojimi nakupovalnimi mrzlicami troši ogromne količine denarja, v teh kriznih časih verjetno res ne kaže prepovedati prispevka k britanskemu gospodarstvu.
V globoki krizi je tudi četrta veja oblasti. Njena nadzorna vloga je v kriznih razmerah še posebno pomembna.