Evropska unija bo danes tudi uradno razširila seznam sankcij proti Belorusiji, na katerega bo vključila tudi 21 predstavnikov beloruskega notranjega ministrstva in pravosodja, ki so sodelovali pri aretaciji in obsodbi nasprotnikov beloruskega diktatorja Aleksandra Lukašenka. Po novem bo na črnem seznamu 231 tesnih sodelavcev beloruskega režima, med katerimi pa ni poslovneža Jurija Čiža; to je dosežek slovenske diplomacije. »Gre za enega ključnih imen, zato je to za Lukašenka mala zmaga,« je bil piker neimenovani evropski diplomat.

Slovenija za podobnimi omizji navadno podpre velike, tokrat pa je trmasto vztrajala pri svojem. Razlog je sto milijonov evrov vreden posel, ki ga je skupina Riko sklenila prav v povezavi z beloruskim oligarhom Čižem. Dosežek toliko opevane slovenske gospodarske diplomacije je omadeževan ugled Slovenije, ki je zaradi »obrobnega posla pripravljena žrtvovati človekove pravice«, so zadevo interpretirali pri EUObserverju.

A pustimo ob strani moralno plat in bodimo zgolj pragmatični. Je Slovenija s to potezo res ščitila interese slovenskega gospodarstva ali je postala talka slovenskega in posredno beloruskega oligarha? Kaj bo od omenjenega posla sploh imela država in slovenski državljani?

Podjetje Riko je po oceni mednarodne bonitetne agencije Dun Bradstreet ena od desetih slovenskih družb z najboljšo bonitetno oceno v prejšnjem letu, podjetje pa je tudi prejemnik številnih priznanj o poslovni odličnosti. Hkrati ne gre prezreti, da se je njegovo ime omenjalo v povezavi s spornim Intereuropinim logističnim centrom Moskva – Čehov. Direktor podjetja Janez Škrabec je eden medijsko najbolj znanih slovenskih direktorjev; slovenska revija Finance ga je izbrala za mecena leta, v knjigi Charlesa Handyja The New Philanthropists pa je bil uvrščen med 23 novih svetovnih filantropov. Lahko si je zamisliti, kaj si ob tem mislijo žrtve beloruskega režima.

Posel Rika v Belorusiji je zavarovala slovenska banka SID, nad katero se slovenski podjetniki v Moskvi pogosto hudujejo, ker zaradi prevelikih tveganj zavrača zavarovanje poslov med njihovimi in ruskimi podjetji. Ali je z beloruskimi podjetji dejansko povezanih manj tveganj kot z ruskimi, ki bodo, sodeč po trenutnem tempu, že v kratkem pokupila več kot polovico Belorusije?

Lukašenkova Belorusija se ukvarja s strahovito gospodarsko krizo in hiperinflacijo, ki je eden od razlogov, da je avstrijski Telekom, v katerega lasti je 70 odstotkov drugega največjega beloruskega mobilnega operaterja Velcom, lansko leto zaključil v rdečih številkah. Negotove so tudi politične razmere, čeprav se zdi, da je Lukašenko za zdaj trdno v sedlu. A tako je še pred kratkim veljalo tudi za libijskega samodržca Gadafija. Kje je zdaj za pol milijarde evrov poslov, ki jih je nekdanji premier Borut Pahor izposloval med svojim obiskom v Libiji?

Rusija je zaradi nasprotovanja operaciji proti Gadafiju po spremembi režima v Libiji ostala tako rekoč brez pogodb, podobno pa se po spremembi režima v Belorusiji lahko zgodi slovenskim podjetjem. Čeprav je vložila »veto«, Slovenija seveda ni Rusija, zato naj prihodnjič trmasto vztraja samo za dosego plemenitih ciljev.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber