Narejeno v Belorusiji, v beloruskih supermarketih vabijo k nakupu domačih izdelkov. Še posebej moje se nadaljuje slogan, ki v marsičem spominja na slovensko oglaševalsko akcijo iz osemdesetih let preteklega stoletja pod naslovom Slovenija – moja dežela. V Belorusiji, ki je tako kot Slovenija samostojna država od leta 1991, prej pa je bila del Sovjetske zveze, ruskega imperija in Velike litovske kneževine, ki se je s Kraljevino Poljsko pozneje združila v republiko obeh narodov, so se šele zdaj začeli ukvarjati z vprašanjem nacionalne identitete. Predvsem zaradi dolgoletne zgodovine podjarmljenja in uradne politike, ki še dandanes vztraja, »da so Belorusi enaki kot Rusi« oziroma »nekoliko boljši Rusi«, kar občasno uide beloruskemu avtokratu Aleksandru Lukašenku. Zaradi njegovega ostrega jezika in kljubovalnosti se izteka obdobje velikodušnih ruskih donacij, ki so »zadnji diktaturi v Evropi« omogočale, da je do dandanes ostala v izolaciji.

Skoraj dvemilijonsko belorusko glavno mesto Minsk je edina evropska prestolnica, ki se (še?) ni podredila diktaturi reklam in zahodnih trgovskih verig in restavracij, v čemur prebivalci ne vidijo nobene romantike. Sramežljivo spogledovanje z Zahodom jih navdaja z neizmernim upanjem. Predvsem mladi so že zdaj precej bolj evropeizirani od svojih ruskih kolegov. »Tako mislijo tudi v Evropi. Če ne bi bilo političnih ovir, bi bili v Evropski uniji veliko prej kot Ukrajina in Gruzija,« evropske korenine izpostavi vodilni opozicijski politik Aleksander Milinkevič, ki je doma marginaliziran, v Bruslju pa izjemno cenjen gost.

Kot v Sovjetski zvezi

Belorusija je bila vedno ena najbolj sovjetiziranih sovjetskih republik in Minsk je še zdaj poln monumentalnih sovjetskih spomenikov in ulic s starimi sovjetskimi imeni, kot so Komsomolska, Leninova in Marxova. Prestolnica je brezmadežno čista, za kar noč in dan skrbi truma delavcev. »Naše mesto je res videti zelo urejeno, imamo lepe avtobuse, poslopja so na novo pobarvana. Stvari na žalost funkcionirajo samo na površju. Življenje je težko. Treba je trdo delati, in če na koncu meseca prejmeš 500 dolarjev, si med privilegiranci,« vse skupaj za Potemkinovo vas označi opozicijska aktivistka Kasia Bochan.

V nasprotju z drugimi državami postsovjetskega prostranstva se ponašajo tudi z zavidljivimi cestami, ki so boljše celo od tistih, ki jih imajo v nekaterih novih članicah Evropske unije. Tudi na podeželju, kjer še zdaj delujejo kolhozi in solhozi, v katerih se po trditvah oblasti cedita med in mleko. Da ni čisto tako, se prepričamo med obiskom mlečnega kolhoza v vasi Dubrova na vzhodu države. Obkroži nas truma žensk, ki kruh služijo z molzenjem krav. »Delamo devet ur na dan, za kar na mesec prejmemo 80 evrov. Naše direktorje bi bilo treba obesiti, saj denar spravljajo v svoj žep. V Belorusiji se od sovjetskih časov ni veliko spremenilo. Vse propada,« se pritožujejo druga čez drugo.

»Po televiziji poročajo, da ženske, ki na kolhozih molzejo krave, na mesec prejmejo tisoč evrov plače, v resnici pa jih samo sto. Pri nas nihče ne ve, kaj se dejansko dogaja. Ljudje so dezorientirani, saj nimajo pravih informacij,« razliko med dejanskim stanjem in uradno propagando opiše Genadij Gruševoj, disident še iz sovjetskih časov. Rožnati podobi, ki jo slikajo državni mediji, je posvečena tudi trenutno izjemno popularna lokalna šala o pogovoru dveh Belorusih med spremljanjem televizijskega programa. Eden navrže, da želi živeti v Belorusiji, drugi pa pravi, da to tako ali tako že počne. Sogovornik vztraja, da želi živeti v Belorusiji, kakršno je videl na televiziji.

Na Sovjetsko zvezo močno spominja tudi beloruski politični in gospodarski sistem, kjer so vsi vzvodi v rokah Lukašenka. »Zakaj je Lukašenko lahko obdržal kolhoze in ni razprodal države? Ker je Rusija dajala ogromne dotacije, ne samo kredite, ampak darila v obliki super poceni plina. Putin je pred dvema letoma jasno rekel, da je zabave konec in da bomo začeli živeti po tržni logiki. Naše gospodarstvo ne more živeti brez zunanjih dotacij,« Milinkevič izpostavi glavni razlog, zaradi katerega se je Belorusija začela obračati proti Zahodu. Po njegovem mnenju bodo gospodarske spremembe – če se bodo res zgodile – za seboj potegnile tudi politične in socialne.

Njegov sodelavec iz gibanja Za svobodo Ales Lahviniec, ki se bo na nedeljskih lokalnih volitvah potegoval za položaj v mestnem svetu, je vse prej kot optimist: »Šel sem že skozi veliko predvolilnih kampanj, kjer sem od vrat do vrat zbiral podpise za svojo kandidaturo. Nič revolucionarnega ne čutim v zraku. Ljudje se bojijo in ne verjamejo v spremembe. Režim se trudi, da bi jih odvrnil od politične participacije. Opozicijski politiki moramo biti kot disidenti v Sovjetski zvezi. Treba je biti skoraj popoln, da nas oblasti ne morejo preganjati. Takoj ko jim postaneš zares nevaren, bodo proti tebi ukrepali.« Vodja njegove kampanje Dzmitri Karenka je enakega mnenja. Pravi, da so oblasti volilne manipulacije tako izpopolnile, da politiki brez blagoslova oblasti nimajo nobenih možnosti.

Poslušaj Batko!

Lukašenko je na oblasti že 16 let in nič ne kaže, da bi se kmalu nameraval posloviti. Leta 2004 so na referendumu potrdili spremembe ustave, ki mu omogočajo neomejeno število mandatov. Po trditvah opozicije je bil referendum ponarejen, enako pa naj bi veljalo tudi za vse volitve. Za potrebe predvolilne kampanje leta 2001 so mu njegovi predvolilni strategi nadeli ime Batka, kar pomeni oče, pred volitvami leta 2006 pa je skupina beloruskih pop glasbenikov na televiziji prepevala: Če imaš probleme, poslušaj Batko! Če je vse v redu, poslušaj Batko! Sam se označuje za ljudskega predsednika z 80-odstotno podporo, čeprav naj bi dejansko dosegala največ 50 odstotkov.

»Navadil sem se nanj, že toliko let je na oblasti, da je zame dejansko postal kot oče,« je bilo prvo mnenje, ki sem ga o njem slišala v Belorusiji. Tudi opozicijski politiki mu priznavajo, da je genialen populist, hkrati pa ne pozabijo poudariti, da je tudi neusmiljen avtokrat. »Izvoljen je bil leta 1994 in že naslednje leto je začel zapirati vse nedržavne strukture; gospodarske, družbene, politične, medijske in izobraževalne. Rekel je, da bo država odgovarjala za vse, kot je bilo to v Sovjetski zvezi. Takrat so ženske rojevale v državnih bolnišnicah, vsi so se izobraževali na državnih univerzah, delali v državnih podjetjih, kjer so prejemali državno plačo. Ljudi so celo pokopavali na državne stroške. Leta 2004 je Lukašenko ta model v polnosti prenesel na Belorusijo. Malo mu je ponagajala Evropa, saj ni želel biti v popolni izolaciji. Kot dekoracijo je ohranil nekatere demokratične ustanove. Imamo stranke, ki pa niso v parlamentu, saj vse poslance osebno izbere Lukašenko. Vse volilne komisije so pod njegovim nadzorom,« je Gruševoj kritičen na račun nekdanjega poslanskega kolega.

Nič bolj prizanesljiv ni Milinkevič, ki se je z Lukašenkom pomeril na predsedniških volitvah leta 2006, z njim pa se namerava soočiti tudi naslednje leto. Že zdaj mu je kristalno jasno, da nima možnosti: »Je sovjetski človek in z njegovim prihodom se je začela rusifikacija Belorusije. Na oblast je prišel zaradi sovjetske nostalgije. Podpirajo ga vsi tisti, ki želijo nazaj v Sovjetsko zvezo. Na oblasti se drži zaradi strahu in minimalnih socialnih garancij. Ta strah je zelo preprost. Oblast v celoti nadzoruje podjetja, v katerih imajo tudi predstavnika za ideologijo, ta pa kontrolira lojalnost zaposlenih. Če si sodeloval na kakršnem koli mitingu opozicije, ti pogodbe ne bodo podaljšali.« Zaradi političnega udejstvovanja sta brez dela v domovini že več let tudi Milinkevič in Gruševoj; pred tem sta delala kot univerzitetna profesorja.

Lukašenka obkladajo z izrazi tiran in diktator, o njem pa je mogoče slišati tudi, da je edini beloruski oligarh. »Je najbogatejši človek v Belorusiji. Pred kratkim je bil v Švici, zato domnevamo, da ima tam svoje račune. Bal se je, da so informacije o njih izročili Nemčiji. Včasih je imel denar v Miloševićevih bankah in to je tudi razlog, da je med Natovim bombardiranjem poletel v Srbijo. Ne zato, ker bi želel biti mirovni posrednik, ampak ker ga je gnal pohlep. Nekaj denarja ima tudi v arabskih bankah in pred časom je neko arabsko podjetje kupilo parcelo v središču Minska. Sumimo, da za tem stoji Lukašenko, ki želi oprati svoj denar,« denarne tokove izpostavi Ales Lahviniec.

V vseh državnih pisarnah visijo portreti z njegovo podobo, vendar je celo tam mogoče slišati pikre na njegov račun. »Seveda imamo tudi pri nas berače, vendar ne v glavnem mestu, od koder jih je prepodil,« na pripombo, da je Belorusija socialno pravična država, vzroji glavna pedagoginja državnega centra za rehabilitacijo invalidnih otrok Irina Sergejeva. Ne glede na navzočnost direktorja in drugih sodelavcev.

Brez dlake na jeziku svoje mnenje izražajo tudi člani študentske organizacije, ki deluje nezakonito. Enkrat na teden se zberejo v lokalu Provinca v Minsku, ki stoji nasproti francoskega veleposlaništva. »Če bi se kaj zgodilo, se lahko vedno zatečemo k sosedom,« se postavljajo s hrabrostjo. »Kako lahko tako govorite o naši državi?« skorajda izbruhne pretep, ko nekdo izza sosednje mize protestira, da blatijo domovino. Z vsakim naslednjim kozarčkom postajajo bolj pogumni, beloruske pesmi pa odmevajo vse glasneje. »Ta je bil zaprt, tale tudi, ona tudi,« zaprisežena disidentka Bochanova izpostavi skoraj vsakega od njih. Pojasni, da so bile množične aretacije na demonstracijah po spornih predsedniških volitvah leta 2006. Takrat so oblasti po televiziji govorile, da pijana skupina mladih ljudi načrtuje prevrat, kakršen je pred tem nastal v Gruziji in Ukrajini, v resnici pa naj bi mladi protestniki želeli samo transparentne in poštene volitve.

Jezik in glasba kot gonilo disidentskega gibanja

V Belorusiji je takoj jasno, kdo je disident. Prvi znak je sporazumevanje v beloruskem in ne v ruskem jeziku, ki v Belorusiji še zdaj prevladuje. Obstajajo različne verzije beloruščine; taraškevica, ki je bila v uporabi pred revolucijo, narkamovka, ki je sovjetska verzija, ter trasjanka, mešanica med ruščino in beloruščino. Uradno beloruščino vsi naši sogovorniki označijo za umetno tvorbo, ki nima nobene zveze z govorjenim jezikom. Da je zmeda še večja, se zapisuje bodisi v cirilici bodisi v mešanici cirilice in latinice in v nekaterih primerih upošteva načelo: piši, kot govoriš.

»Nikoli nisem marala beloruskega jezika, kakšnega uporabljajo mediji in kot ga učijo v šoli. Lahko bi ga označili za jezik enciklopedij, ne pa realnega življenja. Pravo beloruščino govorijo ljudje na vasi, denimo moja babica,« jezikovno preferenco izpostavi Bochanova, ki s svojo glasbeno skupino Kivač Fuko, kar pomeni Foucaultovo nihalo, nastopa izključno v beloruščini. »Tukaj ni prostora zame,« je samo ena od njihovih pesmi, ki se vsak četrtek razlega iz garaže, v kateri vadijo.

»Leta 1991, ko sem bil še član parlamenta, smo sprejeli zakon o beloruščini kot edinem uradnem jeziku. Vsem izobraževalnim ustanovam smo naložili, da morajo v dveh letih preiti na beloruščino. Ko je na oblast prišel Lukašenko, je zakon razveljavil in zdaj imamo dva uradna jezika: beloruskega in ruskega, ki je dejansko tudi edini uradni jezik. Če bi na sodišču govoril belorusko, bi sodnik skorajda zagotovo izjavil, da me ne razume,« jezikovne zagate izpostavi Gruševoj. A tudi na tem področju se stvari počasi obračajo na bolje; sprejet je bil zakon, ki radijskim postajam nalaga, da mora biti vsaj 75 odstotkov glasbe v beloruskem jeziku, regionalne televizijske postaje so začele oddajati v beloruščini, poleg tega pa jo uporablja tudi čedalje več beloruskih politikov.

Začelo se je tudi iskanje beloruskih korenin, kjer je led prebijal fotograf Andrej Liankevič. V galeriji z imenom Y, ki je kot prva začela izdajati knjige v beloruskem jeziku in je nekakšno središče beloruske renesanse, nam je predstavil svoj fotografski projekt, posvečen beloruskim poganskim tradicijam. »Ena od njih govori o rusalkah; to je obred, med katerim so vaško siroto oblekli v listje. Tako oblečena se je sprehodila skozi vas in ljudje so ji darovali denar za poroko. Na koncu so z nje strgali obleko, kar dokazuje, da je šlo za pravi divji poganski obred.«

Iskanju beloruske identitete je posvečen tudi glasbeni festival Bodimo Belorusi, ki ga pripravljajo pripadniki zmerne opozicije. Zaradi svoje pripravljenosti na dialog z oblastmi so pogosta tarča bolj radikalne struje. »Najbolj znana radikalna organizacija je Hartija 97, ki jo vodi Andrej Sannikov, njihov glavni sponzor pa je Bruce Johnson, Američan in eden od glavnih zagovornikov vstopa vzhodnoevropskih držav v zvezo Nato. Za njih je edini način ulica,« prepire v vrstah opozicije izpostavi politolog Juras Vavohin. Srečava se v klubu Reaktor, ki s svojim imenom opominja na černobilsko katastrofo, ki se je zgodila pred natanko 24 leti, njena največja žrtev pa je postala prav Belorusija.

Černobilska dediščina

Ob eksploziji, ki je 26. aprila 1986 odjeknila v ukrajinskem Černobilu, je veter 72 odstotkov radioaktivnih delcev odnesel proti sosednji Belorusiji, o čemer so sovjetske in beloruske oblasti kar tri leta molčale. »Leta 1989 sem prvi opozoril, da ljudje živijo na območju, kjer je radioaktivno sevanje za kar tisoč odstotkov preseglo dovoljeno mejo,« je Gruševoj tudi na tem področju prebijal led, zaradi česar je bil zaprt že v Sovjetski zvezi. »Takrat sem govoril resnico in na ulice je odšlo 30 tisoč ljudi, kar je največ v naši zgodovini. Mislim, da je tudi zdaj ključno, da ljudem spet začnemo predstavljati dejansko stanje.« Pred kratkim je skupaj s somišljeniki začel kampanjo z naslovom Govori resnico.

Še zdaj vodi tudi organizacijo, ki černobilske otroke vodi na zdravljenje v tujino, saj jih menda kar 80 odstotkov še vedno trpi posledice. Pomaga tudi starejšim ljudem, ki so jih v Minsk preselili z nevarnega območja. Med našim obiskom je skupaj z nemško organizacijo proti jedrski energiji v restavraciji Volgograd v predmestju Minska za njih organiziral zabavo. »Imela sem svoj dom, jabolka, maline in jagode. Vse je bilo moje, tudi meso in mleko. Potem so me preselili v sobo, veliko enajst kvadratnih metrov. Že dolgo me obkrožajo samo ceste in avtomobili,« s solzami v očeh pripoveduje 86-letna Marija Mihalčinka.

Nekateri niso nikoli odšli, kot denimo 76-letna Lida Romanovna in njena 93-letna mati Vasilina Andrejevna, ki še zdaj vztrajata v vasi Novosjolki ob meji z Ukrajino in le lučaj od zaprtega černobilskega območja. Njun dom obdajajo ruševine, saj so vsi sosedi že zdavnaj odšli ali pa jih ni več med živimi. »Včasih je bilo pri nas zelo veselo. Slišati je bilo otroški smeh. Hlapci so se šalili, dekleta so plesala, zdaj ni nikogar več,« nad osamljenostjo potarna glava družine. Govori v mešanici beloruščine in ukrajinščine. Niti približno se ji ne sanja, da se je koledar že pomaknil v leto 2010. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber