Lalevič Ljavon Ljavoncijavič, 25. 12. 1920–29.

1. 1951, umrl pod streli ruske NKVD, je zapisano na lesenem križu v borovem gozdičku v zahodnem predmestju beloruske prestolnice Minsk. V spominskem parku Kurapati, kjer je sovjetska tajna policija med letoma 1937 in 1941 pomorila najmanj 250 tisoč pripadnikov beloruske in poljske inteligence, stoji na desetine nemih opominov na rdeči teror. Drugače od ruskega Katinskega gozda, v katerem je pokopanih več kot 20 tisoč poljskih in beloruskih žrtev Stalinovih čist, v Kurapatih nikoli ne pripravijo uradnih spominskih slovesnosti. Ob večjih praznikih in obletnicah se žrtvam sovjetskega totalitarizma poklonijo le sorodniki žrtev, občasno pa tudi redki tuji gostje.

Beloruske oblasti niso zainteresirane za odkrivanje zgodovinske resnice in so zločin dolgo poskušale naprtiti Nemcem, tako kot so pri Katinu poskušale sovjetske oblasti. Da bi povzročale dodatno zmedo, so spominski park na nacistične zločine postavile v beloruski vasi s podobnim imenom – Hatin. Številni Belorusi so zato še zdaj sveto prepričani, da so tudi v Katinskem gozdu morili nacisti.

»Po Katinskem gozdu lahko samo molčiš!«

Po ogledu večkrat nagrajenega filma Katinski gozd poljskega režiserja Andrzeja Wajde, v katerem je omenjeni pokol prikazan v vseh grozljivih razsežnostih, je poljski kritik Krzysztof Maslon zapisal: »Po Katinskem gozdu lahko samo molčiš!« Najbolj dolgo so molčale sovjetske oblasti, ki so se več desetletij trudile, da bi zločin pometle pod preprogo. Do odprtja prvih arhivov leta 1990 so pokol pripisovali nacistom, besede mea culpa pa je prvi izrekel nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin, ki se je za zločin opravičil kot prvi in zadnji predstavnik ruske države. Omogočil je objavo strogo zaupnih dokumentov, med katerimi je bil tudi predlog zloglasnega vodje sovjetske tajne policije Lavrenta Berije za usmrtitev 25.700 Poljakov in Belorusov, na njih pa je jasno viden Stalinov podpis. Rusija je oblikovala preiskovalno komisijo, ki je grozodejstvo označila za vojni zločin.

Ko se je ruski premier Vladimir Putin pred desetimi dnevi v Katinu udeležil slovesnosti ob 70. obletnici pokola, so številni opravičilo pričakovali tudi od nekdanjega agenta KGB, naslednice NKVD, ki je zločin tudi zakrivila. Iz njegovih ust je bilo slišati zgolj obžalovanje, je pa ruska stran obljubila, da bo Poljski vendarle izročila zloglasni beloruski seznam z imeni okoli 4000 Poljakov, ki jih je sovjetska tajna policija med drugo svetovno vojno pobila v beloruskih zaporih.

»Veliko se govori o Katinu, o Poljakih, le malo ljudi pa ve, da so v Katinskem gozdu ubijali tudi Beloruse. Belorusija je bila takrat razdeljena na dva dela, vzhod je bil del Sovjetske zveze, zahodni del pa del Poljske, in ko je septembra leta 1939 sovjetska vojska vstopila na zahod države, to se pravi v Grodno in Brest, so s seboj odpeljali veliko inteligence. Med njimi je bilo ogromno Belorusov, ki so bili resda državljani Poljske, po nacionalnosti pa so bili Belorusi. Moj oče je bil učitelj v Grodnem in povedal mi je, da so tam ostali samo dva zdravnika in dva učitelja, vse druge pa so odpeljali. Rusija je zdaj vendarle obljubila, da bo oddala tudi te arhive,« nam je večkrat spregledano dejstvo zaupal voditelj beloruske opozicije Aleksander Milinkevič. »Vem, da se sliši grozno, ampak pakt Ribbentrop-Molotov je bil za nas nekaj pozitivnega, saj je pripeljal do združitve Belorusije. Seveda smo za to plačali zelo visoko ceno,« ga je dopolnil sodelavec iz gibanja Za svobodo Aleš Lahviniec. »V Belorusiji so se zaradi njenega položaja dogajala še posebej velika grozodejstva. Poleg Nemcev so veliko stvari porušili boljševiki,« je Milinkevič pojasnil, da so se prve Stalinove čistke v Belorusiji začele že leta 1927.

Poljske oblasti vztrajajo, da sta Adolf Hitler in Josip V. Stalin s paktom Ribbentrop-Molotov prižgala zeleno luč za nemško, nato pa še sovjetsko invazijo na Poljsko, zato je Sovjetska zveza po njihovem mnenju soodgovorna za vojno, v kateri je umrlo 60 milijonov ljudi. Od Rusije kot zakonite naslednice zahtevajo opravičilo, ki ga bržkone čakajo zaman. »Z moralnega vidika je nedopustno vsakršno sodelovanje z nacisti, kar se je dogajalo med letoma 1934 in 1939. To je bilo nesmiselno, nevarno in škodljivo tudi s praktičnega in političnega vidika,« je Putin poudaril na slovesnosti ob začetku druge svetovne vojne, ki so jo septembra lani pripravili v poljskem Gdansku. Sočasno so na ruski državni televizijski postaji predvajali dokumentarec, v katerem so dokazovali, da je Poljska z Nemčijo že leta 1934 podpisala pakt o nenapadanju, v katerem je bila predvidena tudi invazija na Sovjetsko zvezo.

»Sovjetska vojska je 17. septembra nenapovedano napadla Poljsko, s čimer je posegla v njeno samostojnost in kršila mednarodno pravo. Sovjetski zločini so po svoji naravi in obsežnosti podobni genocidu,« pravi poljska resolucija, ki je bila sprejeta brez razprave in glasovanja. Za rusko zgodovinarko Natalijo Lebedevo, ki pokol v Katinu preiskuje že dvajset let, je poljska resolucija pretirana: »Pokol poljskih vojnih zapornikov je zločin proti človečnosti, nikakor pa ga ne moremo označiti za genocid. Po mojem mnenju lahko o genocidu govorimo pri iztrebljenju celotnega naroda ali ustvarjanju razmer, ki naj bi do tega pripeljale.«

Ko niti v smrti nimajo miru

V Belorusiji je pogosto slišati mnenje, da je bil genocid tudi pokol od 220 do 250 tisoč Belorusov v gozdu Kurapati, za katerega je prav tako odgovorna sovjetska NKVD. »Takrat nas je bilo komaj tri milijone, kar pomeni, da so pobili 10 odstotkov prebivalstva. To je genocid. Pri nas je bilo veliko partizanov in v vsakem partizanskem odredu je bil čekist, čigar naloga je bila preverjati, da se beloruski partizani dejansko borijo za Stalina, ne daj bog za samostojno Belorusijo,« je ogorčena opozicijska aktivistka Kasia Bochan.

Prvi križ mučenikom stalinistične represije so v Kurapatih postavili pred 21 leti. Ljudje so ga ob prazniku dzjadi, poganskem dnevu mrtvih, na ramenih ritualno prinesli vse od poslopja beloruske KGB, naslednice sovjetske NKVD, ki razsežnosti zločina še zdaj zanika. »Zakaj nemška propagandna mašinerija tega domnevnega sovjetskega zločina ni poskušala uporabiti v svoj prid, kot so to storili pri Katinu? Če bi v Kurapatih res morila sovjetska oblast, potem bi to zagotovo storili,« je uradno stališče branil generalni državni tožilec Oleg Boželko. Uradno verzijo je poskušal podkrepiti tudi s podatkom, da so med izkopavanjem grobišč našli britvice, nože in druge predmete, izdelane v Evropi, kar naj bi potrjevalo nacistično sled.

»V zadnjih letih so beloruske oblasti poskušale spremeniti izsledke neodvisne preiskave. Najprej so trdili, da je bilo žrtev samo 30.000, nato pa celo 7000. Poleg tega so vztrajali, da ni mogoče z gotovostjo trditi, ali so to žrtve stalinistične ali nacistične represije,« se je odzval podpredsednik Konzervativne krščanske stranke Juri Belenki.

»S tem dokazujejo, da so duhovni nasledniki tistih, ki so Beloruse streljali v tilnik.«

Ogorčeni so bili tudi pri beloruskem helsinškem komiteju, kjer so zapisali, da so izjave generalnega državnega tožilca »bogokletstvo proti milijonov žrtev komunističnega režima, do katerih je prihajalo med letoma 1930 in 1950, ter poskus prikrivanja zločinov sovjetskega totalitarizma«.

V bran zgodovinske resnice so se postavili tudi redki neodvisni beloruski zgodovinarji in arheologi. Valerij Karbalevič je opozarjal, da je tožilstvo dobilo nalogo uničiti Kurapate kot edini uradni simbol sovjetskega totalitarizma v Belorusiji, arheolog Nikolaj Krivalcevič pa, da bodo zločin prej ali slej naprtili nacistom. Njegove napovedi so se uresničile. »V osnovni šoli so nam velikokrat kazali propagandne filme, v katerih so dokazovali, da so za zločin v Kurapatih krivi nacisti. Resnico je konec 80. let začel razkrivati znani beloruski arheolog Zjanon Paznjak in je pozneje ustanovil opozicijsko stranko Narodna fronta. To je bil nekakšen katalizator, ki je pokazal vse zločine sovjetskega sistema,« je propagandne prijeme opisal član študentskega opozicijskega gibanja Zmicier Kazlouski.

Vse odkar se je pred šestnajstimi leti na oblast povzpel avtokrat Aleksander Lukašenko, je v Kurapatih vandalizem čedalje pogostejši. Najbolj priljubljena tarča je spomenik, ki ga je med obiskom leta 1994 spominskemu parku podaril nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton. Poleg tega obeležja stoji spominska tabla beloruskih Judov, ki so pred vojno predstavljali 50 odstotkov prebivalstva. »Vsem prijateljem v veri in žrtvam stalinistične represije – judom, kristijanom in muslimanom,« je zapisano v beloruščini in jidišu.

Zgodovinar Ihar Kuznjacov, ki vodi skupino za spomin na stalinistične zločine, opozarja, da odgovornih za skrunitve še nikoli niso kaznovali. Najprej so vztrajali, da ne morejo sprožiti preiskave, saj memorial ni vključen v vladni seznam zgodovinskih in kulturnih spomenikov, kar so pred leti vendarle storili.

Kmalu zatem se je pojavila nova težava. Oblasti so namreč odločile, da bodo čez gozd, v katerem je spominski park, potegnile obvoznico, kar so pripadniki beloruske civilne družbe poskušali preprečiti s 24-urno stražo. »Zdaj mimo teče obvoznica, čeprav se je leta 2000 beloruska javnost temu zelo upirala. Ljudje so v šotorih tam celo prenočevali. Nenehno so tja pošiljali specialne enote, ki so ljudi odganjale s silo,« je povedal Kazlouski.

Čeprav je bila v Belorusiji radunica, pravoslavni ekvivalent našega dneva mrtvih, je bil med našim obiskom spominski park Kurapati bolj kot ne opustel. Po makadamski cesti, ki jo z obeh strani obdajajo leseni križi, se je z bližnjega pokopališča vračal starejši gospod, tri ženske pa so ravno uredile gredice. »Tukaj nimamo pokopanih sorodnikov, vendar vseeno skrbimo, da so grobovi urejeni,« je povedala ena od njih. Mimo spominskega parka so drveli avtomobili, v bližnjem nakupovalnem središču pa so ljudje mrzlično nakupovali.

Hatin ni Katin

Precej več ljudi je bilo mogoče srečati v Hatinu, beloruski vasi, ki so jo med drugo svetovno vojno požgali nacisti. Po koncu vojne so sovjetske oblasti tam postavile spominski park, ki je posvečen kar 9200 porušenim beloruskim mestom in vasem ter 2.230.000 padlim beloruskim državljanom. Hatin so sovjetske oblasti za mesto spomina na nacistična grozodejstva izbrale predvsem zato, da bi prikrile svoje zločine v Katinu. »Trdno verjamem, da je bil Hatin izbran zato, ker zveni podobno kot Katin. Namen oblasti je bil povzročati zmedo in doseči, da bi pozabili na Katin,« v komentarju Težka pot do resnice ugotavlja ruska zgodovinarka Natalija Lebedova. »V Sovjetski zvezi so v Hatin vozili tuje delegacije, beloruske šole pa so tja na ekskurzije pošiljale svoje otroke,« se ne tako davnih časov spominja 25-letni Zmicier Kazlouski. Tudi med našim obiskom se je med monumentalnimi betonskimi spomeniki sprehajala skupina šoloobveznih otrok v spremstvu učiteljic. Zvonjenje spominskih zvonov se je mešalo z razposajenim otroškim smehom.

Ker leži ob črti, s katero sta si Sovjetska zveza in nacistična Nemčija s paktom Ribentropp-Molotov razdelili interesne sfere v vzhodni Evropi, je bila druga svetovna vojna za Beloruse še posebej boleča. »Babica mi je pripovedovala, da ko je ponoči potrkalo na vrata, so vsi moški stopili pred ženske in otroke, s čimer so jih seveda želeli zaščititi. Nikoli niso vedeli, kdo je prišel po njih, ali Rusi ali Nemci. Mojega deda so Sovjeti odpeljali v gulag v Magadanu. Že dolgo poskušamo izvedeti, zakaj so ga zaprli. Vemo samo, da je šel v vojsko, ne vemo pa niti tega, v katero. Ko se je vrnil, je po njega prišla sovjetska tajna policija,« nam je družinsko travmo zaupala Nasta Shamrei, novinarka opozicijskega časopisa Naša njiva.

»Nekateri so se borili za sovjetsko oblast, drugi za samostojno Belorusijo, spet tretji za Poljsko, veliko pa je bilo tudi takih, ki so se borili proti vsem. Imeli smo celo znani partizanski judovski odred bratov Bielski, po katerih je nastal film Kljubovanje,« ji je v besedo skočil Ivaniuk Jaugen, predsednik študentske organizacije, ki deluje nezakonito, saj ji oblasti ne dovolijo registracije. »Odredi generala Mihala Vituške so se borili tako proti nacistom kot sovjetskim vojskam. Prebivalce vasi in mest je ščitil pred Nemci in Sovjeti. Oboji so kradli in ubijali in mislim, da je bilo njegovo stališče najbolj pravilno,« osebnega junaka izpostavi opozicijska aktivistka Kasia Bochan.

Njen junak je ena najbolj spornih osebnosti beloruske zgodovine, saj je v Belorusiji odigral podobno vlogo kot v Ukrajini vodja ukrajinskih nacionalistov Stepan Bandera. Kot oster nasprotnik sovjetske invazije na Poljsko, s čimer je del Sovjetske zveze postala tudi zahodna Belorusija, je po nemški invaziji na Sovjetsko zvezo začel sodelovati z nacisti. Tudi proti njim naj bi pozneje načrtoval upor, saj je bil njegov cilj predvsem samostojna Belorusija, vendar mu ga nikoli ni uspelo uresničiti. Ne glede na to za mnoge Beloruse še danes ostaja simbol boja za neodvisno državo. Po drugi svetovni vojni je zbežal na Zahod, umrl pa je leta 2006 v Münchnu. V nasprotju z Bandero, ki ga je leta 1959 izsledila in ubila sovjetska KGB, je umrl naravne smrti. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber