Minsk– Aleksander Milinkevič je predsednik beloruskega gibanja Za svobodo in je leta 2006 na predsedniških volitvah nastopil kot skupni kandidat opozicije. Takrat je izjavil, da je ukrajinska oranžna revolucija zanj navdih in da bo naslednja na vrsti Belorusija, ki ji že 16 let s trdo roko vlada predsednik Aleksander Lukašenko. Zdaj pravi, da je v tako avtoritarni državi, kot je Belorusija, ponovitev takšnih dogodkov tako rekoč nemogoča. Dobitnik nagrade Andreja Saharova za dosežke na področju svobode misli bo prihodnje leto spet nastopil na predsedniških volitvah, čeprav mu je že zdaj jasno, da za zmago nima nikakršne možnosti.
Od naše dopisnice
Ko ste leta 2006 kandidirali za predsednika, so vas verjetno polivali z gnojnico?
Seveda. Govorili so, da sem agent zahoda, da nismo profesionalci, da smo nesposobni marginalci in delomrzneži. Ker predstavljamo opozicijo, nas najprej napodijo z dela, potem pa nas obkladajo z nazivom delomrznež.
Tudi vi v domovini nimate zaposlitve?
Na univerzi sem 25 let predaval fiziko. Ko sem se začel ukvarjati s politiko, so me odpustili, pred tem pa sem bil šest let tudi podžupan mesta Grodno. Da bi zaslužil za življenje, predavam v Nemčiji in na Poljskem, na Češkem pa izdajam knjige. V domovini ne morem delati, ker sem predstavnik opozicije. Na ta način širijo strah in sporočajo, naj se ne vtikamo v politiko.
Verjetno vas zelo boli, da doma tako rekoč ne obstajate?
Nismo prvi, ki se srečujemo s takšnimi ovirami, čez kakršne je šla pred nami že poljska Solidarnost, ki jo dobro poznam, saj živim na meji s Poljsko. Politik sem šele na drugem mestu, na prvem mestu pa sem narodni voditelj in borec za človekove pravice. Borimo se predvsem za osnovne državljanske svoboščine.
Je torej Solidarnost za vas model?
Solidarnost je dober primer tega, kako so si ljudje izborili svoje pravice, podobno pa je mogoče reči tudi za oranžno revolucijo v Ukrajini. Zaradi osebnega rivalstva se je končala žalostno, sama po sebi pa nam je lahko zgled, saj je minila brez prelivanja krvi. Na ulicah se je zbral milijon ljudi.
Ali upate, da se bo kaj takega ponovilo tudi pri vas?
Dvakrat sem sodeloval na volitvah in želel sem ponoviti scenarij mirne revolucije. Na ulico je šlo 35.000 ljudi in to je največ, kar nam je uspelo. Vsak človek, ki je šel na ulico, je odšel z mislijo, da se mogoče nikoli več ne bo vrnil domov. V Ukrajini, Gruziji in v Srbiji ni bilo strahu, zaradi katerega v tako avtoritarni državi, kot je naša, tak scenarij ni mogoč. Naših 35.000 je vredno toliko kot milijon v Ukrajini. Če bi jih na Kubi protestiralo deset, bi bilo to vredno toliko kot pri nas 35.000. Na ulice gredo vedno najboljši ljudje, kar jih država premore.
Kaj je po vaše treba spremeniti v Belorusiji?
V državi so nujne kolosalne gospodarske in politične reforme. Vsa oblast je skoncentrirana v rokah enega človeka. Predsedniški dekreti so nad ustavo in jo neprestano kršijo. Parlament sprejme zakon, potem svoje reče predsednik in njegova beseda je vedno vredna več. Predsednik imenuje vso oblast, pri nas nimamo izvoljenih predstavnikov.
Imate pa volitve.
Imamo imitacijo volitev. Predsednik imenuje vse, od predsednikov vaških skupnosti do direktorjev velikih podjetij in rektorjev univerz. Imenuje tudi vse poslance v parlamentu. Volitve potekajo tako, da glasove štejejo predstavniki izvršne oblasti. V resnici jih sploh ne štejejo, ampak se vnaprej odločijo, kdo bo dobil kakšen odstotek. Na predsedniških volitvah leta 2006 so mi neodvisne sociološke raziskave naštele 21 odstotkov glasov, priznali pa so mi samo sedem odstotkov. Raziskave smo seveda morali delati na skrivaj, saj so prepovedane.
Kako bi opisali sistem, ki deluje v Belorusiji?
Rekel, bi da je to mehka diktatura. Trda je denimo v Severni Koreji in na Kubi, kjer nimajo strank. Pri nas jih imamo, vendar jih ni v parlamentu in vladi. Nimajo pravega smisla, poleg tega ljudi, ki delujejo v opozicijskih strankah ali podpirajo moje gibanje, neprestano odpuščajo. Beloruska opozicija je armada brezposelnih ljudi. To je glavno orožje oblasti v boju proti opoziciji. V Belorusijo se je vrnil strah, ki se ga oklepa naša oblast. Na eni strani so minimalne socialne garancije, na drugi pa predvsem strah.
Zakaj boste drugo leto spet sodelovali na predsedniških volitvah, če nimate nobene možnosti za uspeh?
Če ne bomo rušili strahu, potem bodo ljudje preprosto vrgli puško v koruzo in postali popolni sužnji. Zaradi nas ljudje počasi dvigajo glavo, manj se bojijo. Po predsedniških volitvah leta 2006 smo dosegli, da je 500 študentov, ki so jih zaradi sodelovanja v naši predvolilni kampanji vrgli z univerz, študij brezplačno nadaljevalo na Poljskem, kjer dobivajo štipendijo. Nekaj študentov imamo tudi v Litvi, Nemčiji, Ukrajini, Franciji in na Češkem. To ubija strah, ki ga v kosti vliva Lukašenko.
Kje vidite izhod?
Vse diktature prej ali slej propadejo. Glavni sovražnik tega režima niso opozicija ali ljudje, od katerih si jih kar 70 odstotkov želi spremembe. Glavni sovražnik je gospodarstvo. V sodobnem svetu gospodarstvo, v katerem je vse pod nadzorom, ne more delovati. Konkurenčno je lahko samo svobodno gospodarstvo. To začenja počasi razumeti celo naša oblast. Če bodo res nastale gospodarske spremembe, bodo za seboj potegnile tudi politične in socialne spremembe.
Ali je beloruski narod pripravljen na spremembe?
Vsi hočejo živeti bolje, vendar se vsak narod boji sprememb. Obstaja celo kitajsko prekletstvo, ki pravi: Želim ti, da bi živel v času sprememb. Zelo pomembni so konkretni primeri sosednjih držav in za nas je to Poljska, ki se je v gospodarski krizi v Evropski uniji najbolje izkazala. Poljsko dajemo za zgled tudi zato, ker jo veliko Belorusov dobro pozna, saj pogosto potujejo tja. Ljudem je treba nenehno ponavljati, da imajo tam štirikrat višje plače in petkrat višje pokojnine.
Veliko ljudi vseeno podpira Lukašenka.
Tudi Stalina so vsi ljubili in ko je umrl, so za njim jokali. Mislili so, da je napol Bog, saj je samo on nastopal na radiu, televiziji in v časopisih. Pri nas govorijo: Kdo pa, če ne on, saj nihče ne pozna alternative. Na televiziji se lahko pojavim vsakih pet let in še to samo, če sprejmejo mojo volilno kandidaturo. Če politika ni na televiziji, je mrtev.
Zdi se, da je Lukašenko zgradil sistem, ki zelo spominja na Sovjetsko zvezo.
Je sovjetski človek, ki je na oblast prišel zaradi sovjetske nostalgije. Z Jelcinom je začel načrtovati rusko-belorusko unijo, kar je začetek oživljanja Sovjetske zveze. Ne bi ravno rekel, da je zgradil državo sovjetskega tipa, saj naše gospodarstvo ni socialistično, četudi tržni mehanizmi delujejo zelo slabo. Rekel bi, da je pri nas uveljavljen nomenklaturni kapitalizem, v katerem ima izvršna oblast popoln nadzor nad gospodarstvom. Nemogoče je reči, da je Lukašenko slab politik, je zelo dober politik. Je genialen populist.
Zato je verjetno všeč toliko ljudem?
Res je všeč veliko ljudem, in to tudi v Rusiji, kjer uživa enako priljubljenost kot Putin – 70 odstotkov. Všeč jim je, da pri nas nimamo oligarhov, da nismo izpeljali privatizacije in da je 80 odstotkov gospodarstva v državnih rokah. Lukašenka podpirajo vsi tisti, ki čutijo nostalgijo po Sovjetski zvezi.
Zdaj tudi v Belorusiji napovedujejo privatizacijo.
Brez tega ne bo šlo. Lukašenko je lahko obdržal kolhoze in ni razprodal države, ker mu je Rusija dajala ogromne dotacije. Ne samo kredite, ampak tudi darila v obliki zelo poceni plina in nafte. V svojih tovarnah jo predelujemo in po precej višji ceni prodajamo na zahod, zaradi česar ustvarjamo ogromne dobičke.
Ampak to obdobje se je verjetno končalo?
Da, tega je konec. Rusija je to počela, ker je Lukašenko deset let sveto obljubljal, da se bomo združili. Rusija mu je verjela na lepe oči. Zato je belorusko gospodarstvo povsem nekonkurenčno. Dolgo smo bili v popolni izolaciji, v kateri ni bilo nobenih investicij.
Kdaj se je končala ta popolna izolacija in zakaj?
Pred letom in pol. Prvi vzrok je bila vojna v Gruziji, med katero je Evropa začela razumeti, da se bo Rusija brez njene podpore v vseh državah postsovjetskega prostranstva začela vesti gospodovalno. Ne vedno s pomočjo tankov, ampak bo poskušala dominirati s pomočjo gospodarstva, predvsem prek odvisnosti od plina in nafte. Poleg tega je Putin pred dvema letoma jasno rekel, da se je rojstni dan končal in da bomo začeli živeti po tržni logiki. Naše gospodarstvo ne more živeti brez zunanjih dotacij, četudi je socialna raven v naši državi še kar stabilna. Na leto smo iz Rusije dobili darila v vrednosti od pet do osem milijard dolarjev, kar je ogromno denarja.
Zakaj je bila Rusija tako velikodušna?
Verjetno vidite, da se v Rusiji znova obujajo imperialistične ideje. Za uresničitev teh sanj je Moskva pripravljena plačati kakršno koli ceno. Rusi govorijo, kar ne bi govoril noben Slovenec, Francoz ali Belorus, in sicer, da je bilo včasih bolje, saj so se jih bali. Vsi drugi narodi si želijo, da bi jih ljubili in spoštovali, Rusi pa, da bi se jih bali. To je v vsakem Rusu, v Putinu pa je tega še desetkrat več.