Polona Frelih

Še nikoli se nista osebno srečala in morda se prav v tem skriva recept za medsebojno naklonjenost. Če bi se srečala v živo, bi kaj lahko vzniknile težave, saj sta oba na neki način zabavljača, ki kultivirata mačo imidž. Putin se postavlja z olimpijskimi igrami v subtropskem okolju Sočija, črnim pasom v judu, hokejem, pilotiranjem bombnikov in ultralahkih letal, reševanjem tigrov in podobnimi podvigi, Trump pa s televizijskim šovom Vajenec in lastništvom nad glamuroznimi lepotnimi tekmovanji za različne misice.

Energičen in nadarjen o močnem voditelju

»Morebiti Putin zaupa Trumpu zato, ker ga spominja na njegovega edinega resničnega prijatelja, ki ga je Putin imel med svetovnimi voditelji – nekdanjega italijanskega­ premiera Silvia Berlusconija,« je ocenil Ivan Kristev iz Centra za liberalne strategije v Sofiji. Po njegovem ruski zunanjepolitični sentimentalizem razume odnose med državami kot odnose med ­voditelji.

Po pisanju Huffington Posta Putina in Trumpa družita zlasti nasprotovanje aktualnemu ameriškemu predsedniku Baracku Obami ter želja po drugačni ameriški zunanji politiki. »Zelo energičen in nadarjen človek je. O tem ni dvoma … V predsedniški tekmi je absolutno prvi. Pravi, da si želi rusko-ameriške odnose pripeljati na novo raven, da si želi tesnejšega sodelovanja z Rusijo. Kako bi lahko temu nasprotovali?« je Putin poudaril na maratonski tiskovni konferenci. Dodal je, da »je retorika, ki jo uporablja Trump za krepitev svoje popularnosti, stvar ameriške notranje politike, zato se to Rusije ne tiče«, in diplomatsko nadaljeval, »da bo Rusija sodelovala s katerimkoli voditeljem, ki ga bo izbral ruski narod. Naše sodelovanje ni sodelovanje s konkretno osebo, ampak z narodom, velikim in močnim mednarodnim igralcem.«

Trump je označil komplimente ruskega voditelja za veliko čast, kar je pri tekmecih spodbudilo obtožbe o spogledovanju z »despotom in morilcem novinarjev«. To je Trump zavrnil kot nedokazane trditve, kar dejansko tudi so. »Če si želi Putin iz Islamske države izgnati hudiča, ga pri tem povsem podpiram in ne morem razumeti, da bi bil kdorkoli proti temu,« je izjavil med predsedniško debato.

Tudi Trump ne varčuje s hvalo na račun Putina. »Je močan voditelj, kar ne moremo reči za ameriškega predsednika, ki ga je zmlel v prah. V domovini uživa 80-odstotno podporo, kot so pokazale ameriške javnomnenjske raziskave,« je odgovoril na vprašanje, zakaj tako brezsramno hvali ruskega voditelja. O Putinovi podpori je Trump navedel izsledke novembrske raziskave, ki so jo opravili štirje ameriški raziskovalci. Zaradi bojazni pred družbeno sprejemljivimi odgovori so v Rusiji opravili kontrolno študijo. »Naša raziskava je pokazala, da Rusi dejansko podpirajo Putina,« je bil jasen Joshua Tucker z ­Newyorške univerze.

Za zdaj brez škode

Ali Putinova podpora ne škoduje Trumpovi kandidaturi, so se vprašali avtorji ameriških poročil Rasmussen, nacionalnih telefonskih anket, in ugotovili, da tako meni samo 24 odstotkov vprašanih, med republikanskimi volivci pa je ta odstotek celo višji in znaša kar 60 odstotkov. Samo 13 odstotkov Američanov meni, da je slabšanje odnosov z Rusijo dobro za ZDA, kar 55 odstotkov pa, da je to slabo. Precej slabše je mnenje Američanov o Putinu. Naklonjenih mu ni kar 72 odstotkov Američanov. Kar 66 odstotkov republikancev podpira Trumpovo idejo o začasni prepovedi vstopa muslimanskim migrantom, dokler vlada ne bo izboljšala mehanizmov za ugotavljanje, kdo med njimi je nevaren, zaradi česar je bil Trump deležen ostrih kritik Baracka Obame in Hillary Clinton.

V primeru njene zmage bodo možnosti za normalizacijo ameriško-ruskih odnosov pičle, saj je znana po protiruskih stališčih. Po drugi strani nekateri ruski analitiki svarijo, da je nevarno polagati prevelike upe na Trumpa. Analitik Vladimir Gavrikov se boji, da se utegnejo Trumpove simpatije do Putina v resnici pokazati za danajsko darilo, svojo tezo pa je podprl s kar nekaj zgodovinskimi primeri. Eden od njih je iz leta 1960, ko so bile simpatije voditelja Sovjetske zveze Nikite Hruščova odločno na strani demokratskega kandidata Johna F. Kennedyja in ne na strani republikanca Richarda Nixona. Temu navkljub je med Kennedyjevim predsedovanjem nastala karibska oziroma kubanska kriza, med katero se je svet znašel najbližje jedrskemu ­spopadu doslej.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber