Moskva – Prve povolilne opozicijske protestne akcije v Moskvi in Sankt Peterburgu so se končale s kar 550 aretacijami. Vse pridržane so včeraj že izpustili na prostost, voditeljem protestnega gibanja pa bodo sodili 15. marca. Še prej – v soboto – bodo organizirali še en množični protestni shod.
Prvi opozicijski protestni shod so pripravili na Puškinovem trgu, na katerem je 5. decembra 1965 potekalo prvo zborovanje sovjetskih borcev za človekove pravice. »Za rusko svobodo je to sveti kraj,« je poudaril Vladimir Rižkov iz neregistrirane liberalne stranke Parnas. V primerjavi z drugimi tremi množičnimi opozicijskimi shodi, ki so potekali 5. in 24. decembra lani ter 5. februarja, je bil shod precej slabše obiskan in skorajda turoben. Od prejšnjih akcij se je razlikoval tudi po tem, da se je končal z brutalno represijo posebnih policijskih enot Omon, ki jih zaradi ogromnih čelad in zaščitnih oblek imenujejo kar – kozmonavti.
»Kozmonavti so se vrnili. Žrtve policijskega nasilja niso postali samo protestniki, ampak tudi novinarji in mimoidoči. Gre za grobo kršenje zveznega zakona o policiji, saj ta prej ni opozorila na uporabo posebnih sredstev, poleg tega ni bilo nikakršne nevarnosti nemirov, saj je bil protest miren. Uporabo gumijevk in dimnih bomb bi morali v takšnih primerih odločno prepovedati,« je odločen predsednik gibanja Za človekove pravice Lev Ponomarjov, ki so ga pridržali skupaj z blogerjem Aleksejem Navalnim, voditeljem Leve fronte Sergejem Udalcovom in Ilijo Jašinom iz gibanja Solidarnost. Pred poslopjem osrednje volilne komisije so prijeli tudi voditelja prepovedane Nacionalboljševistične stranke Eduarda Limonova. Jašinu zaradi neupoštevanja policijskih ukazov grozi do 15 dni zapora, druge pa obtožujejo kršenja pravil, zato jo bodo verjetno odnesli z denarno kaznijo.
Putinu je k zmagi pomagala tudi opozicija
Zaradi uporabe dimnih bomb so na Puškinovem trgu »jokali,« kar je svojevrstna ironija. Na shodu je bilo namreč mogoče opaziti nešteto plakatov z napisi »Moskva ne verjame solzam«, kar je naslov iz sovjetske filmske klasike in hkrati parodija na prvi povolilni nastop zmagovalca Vladimirja Putina, med katerim so mu po licih tekle solze. »V očeh diktatorja smo videli strah. Videli smo šibkost. Videli smo človeka, ki ne verjame vase. Se je začela vojna? Zakaj toliko vojske v središču mesta? Zakaj posebne policijske enote? S kom hoče začeti vojno? Pred kom se brani?« se je Jašin spraševal pred aretacijo.
V Moskvi je Putin po uradnih podatkih dobil najmanj glasov – 49,95 odstotka, največ pa v republiki Čečeniji, kjer ga je podprlo 99,76 odstotka volivcev. Po vsej državi je zbral 63,60 odstotka glasov, kar je štiri milijone manj kot leta 2004 in sedem milijonov manj, kot jih je leta 2008 dobil sedanji predsednik Dmitrij Medvedjev. Kljub doslej najslabšemu rezultatu je bil še vedno deležen večje podpore, kot jo je na lanskih decembrskih parlamentarnih volitvah dobila vladajoča stranka Enotna Rusija.
Analitiki njegov uspeh zato pripisujejo dejstvu, da se je med kampanjo distanciral od Enotne Rusije, k njegovi zmagi pa naj bi veliko pripomogla tudi opozicija. Volivce mu je namreč uspelo mobilizirali prav po zaslugi grožnje pred oranžno revolucijo v Rusiji. »Opozicijske protestne akcije niso mobilizirale samo Putinovih nasprotnikov, ampak tudi njegove zagovornike,« ugotavlja namestnik direktorja Centra za politično konjunkturo Aleksej Zudin. »Predsedniške volitve so pripeljale do mobilizacije volilnega telesa. Ljudje, ki prej niso hodili na volitve, so zdaj šli zaščitit svojega kandidata,« se strinja Aleksej Muhin iz Centra za politične informacije.
V tem smislu je bila najbolj škodljiva pobuda gibanja Preboj, ki je v mestnem središču delilo šotore, zaradi katerih so se ljudje ustrašili ponovitve Majdana nezaležnosti v Rusiji. »Revolucija pri nas nima podpore. Naši državljani so videli, kam je pripeljala oranžna revolucija v Ukrajini,« opozarja strokovnjak Centra za politično konjunkturo Pavel Salin. Dodaja, da je za demonizacijo oranžne revolucije največ naredilo državno propagandno kolesje: »Putinova propaganda je v zvezi s tem ustvarila vrsto grozljivih zgodb in klišejev. Glavno sporočilo je, da Rusija potrebuje stabilnost, sicer se bo spet pogreznila v kaotična 90. leta prejšnjega stoletja. Država potrebuje močnega voditelja, ki jo bo varoval pred zunanjimi sovražniki, o katerih je obveljalo, da financirajo opozicijo,« je v svojem blogu zapisal opozicijski novinar Kiril Velikanov.