Voditelj Sirize Aleksis Cipras se ne boji javno kritizirati evropskih sankcij proti Rusiji, ostro je obsodil tudi evropsko politiko do Ukrajine. Njegovo spogledovanje z Rusijo je za zdaj predvsem taktične narave.
Polona Frelih
Če v predvolilni tekmi kritiziraš neoliberalno Evropsko unijo in tolčeš po imperialistični politiki Združenih držav Amerike, je Rusija zate skorajda naraven zaveznik.
Rusija je grškim prijateljem že dala vedeti, da računa nanje. Predstavila jim je predlog o izgradnji plinskega vozlišča na turško-grški meji, od koder bo morala EU sama zgraditi svoj plinovod, če si seveda želi ruski plin. V Moskvi so jasno povedali, da pošiljke prek Ukrajine ne pridejo v poštev. »Zadnji Putinov predlog utegne prinesti gospodarske koristi nam in širši regiji ter okrepiti vlogo Grčije na evropskem energetskem zemljevidu,« je Cipras izrazil zainteresiranost za rusko ponudbo. Kritiziral je propad plinskega projekta Južni tok, češ da energetsko sodelovanje ne more temeljiti na izključevanju.
Prijatelji na skrajnem desnem in levem polu
Siriza ni edina evropska levičarska stranka, ki je izrazila pripravljenost na sodelovanje z Rusijo. Španski Podemos, ki se je lani prebil v evropski parlament in mu javnomnenjske raziskave napovedujejo zmago na letošnjih parlamentarnih volitvah, je prav tako naklonjen Rusiji. Vsaj tako kažejo izsledki raziskave švedskega novinarja Patrika Oksanena, ki je v evropskem parlamentu pol leta spremljal, kako je 17 evroskeptičnih strank glasovalo o temah, ki so tako ali drugače povezane z Rusijo. Že večkrat so jo podprli tudi pri nemški Levici, med drugim med glasovanjem o ruski izključitvi iz Sveta Evrope.
Stranke skrajnega desnega pola v evropskem parlamentu so glede Rusije precej bolj neenotne. Nekatere so izrazito protirusko usmerjene, med največje ruske podpornike pa sodi Nacionalna fronta Marine Le Pen, ki je poleg madžarskega premiera Viktorja Orbána daleč najbolj razvpita Putinova zaveznica v Evropi. Sodeč po raziskavi nevladne organizacije Political Capital Institute iz Budimpešte z Rusijo sicer simpatizira kar 15 od 24 evropskih strank radikalne desnice.
Kljub zgodovinskim travmam zaradi sovjetske okupacije so čedalje manj sumničave do Rusije celo države vzhodne Evrope. V Višjegrajski skupini, v katero poleg Madžarske sodijo še Češka, Slovaška in Poljska, je samo uradna Varšava zagovornica politike »niti koraka nazaj«. To, da Putin ni bil povabljen na slovesnost ob osvoboditvi nacističnega taborišča v Auschwitzu, je zadnji odsev tovrstne politike. Od držav »nove Evrope« je strah pred Rusijo prevladal še v baltskih državah ter Romuniji.
Monstruozne laži glede Rusije
Na drugi strani so številni ugledni politiki »evropske periferije« javno spregovorili v prid Rusije. Slovaški premier Robert Fico je denimo izjavil, da je čedalje večja prisotnost Nata v vzhodni Evropi večja grožnja od Rusije, zato na Slovaškem nikoli ne bo dovolil oporišč Severnoatlantskega zavezništva, pa če ga to stane kariere. Češki predsednik Miloš Zeman je dvigoval prah, ko je primerjal krizo v Ukrajini z izbruhom gripe, za katerega je okrivil izključno uradni Kijev, njegov predhodnik Václav Klaus pa je sploh obveljal za pravega rusofila, ko je v intervjuju za The Spectator izjavil, »da so laži Zahoda glede Rusije naravnost monstruozne«.
Po njegovem mnenju je sovražnost zahodnih elit do Rusije utemeljena na napačni predpostavki, da je Rusija enakovredna Sovjetski zvezi. »Spominjam se nekdanjega češkega ministra za zunanje zadeve. Rekel mi je, da tako sovraži komunizem, da ne more brati niti Dostojevskega. Trenutna propaganda proti Rusiji po mojem deluje po istem načelu,« je bil oster 73-letni evroskeptik. Sklenil je, da še nikoli ni bilo tako težko izražati nepopularnih stališč, kot jih je danes, zato je hočeš nočeš postal disident.
Na Balkanu so tradicionalni ruski zavezniki in po zadnjih javnomnenjskih raziskavah bi se 22 odstotkov Bolgarov najraje priključilo kar Evrazijski uniji (Rusija, Kazahstan, Belorusija, Armenija in Kirgizija). Še več prijateljev ima Rusija v Srbiji, ki izkorišča zastoje pri približevanju Evropski uniji za krepitev odnosov z uradno Moskvo. Proti sankcijam so že lobirale tudi Francija, Italija in Avstrija, podpora zanje pa ostaja visoka v Veliki Britaniji, skandinavskih državah in Nemčiji, kjer poslovneži kanclerko Angelo Merkel svarijo, da imajo za nemško gospodarstvo čedalje bolj uničujoč vpliv.
Rusija pospešuje sodelovanje s skupino Brics (Brazilija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), ki predstavlja kar 3 milijone ljudi in BDP v višini 14,8 bilijona dolarjev, Šanhajsko organizacijo za sodelovanje (Kitajska, Kazahstan, Kirgizija, Tadžikistan, Uzbekistan), vse tesnejši postajajo odnosi z Latinsko Ameriko (Argentina, Venezuela), z nafto bogatimi afriškimi državami (Nigerija) ter državami Aseana (Malezija, Burma, Kambodža, Laos, Indonezija, Singapur …). S turškim tokom kot alternativo projektu Južni tok je ruski zaveznik postala celo Turčija.
Če tej statistiki dodamo podatek, da so se svetovnega gospodarskega foruma v Davosu udeležili številni ruski gospodarstveniki, ki zaradi sankcij sploh ne bi smeli potovati, je jasno, kako izolirana sta v resnici Rusija in Putin. Predvsem po zaslugi evroskepticizma in protiiamerikanizma je njihov položaj precej boljši, kot je videti na prvi pogled.