Tbilisi – Zgodaj zjutraj je bilo gruzinsko glavno mesto kakor mesto duhov. Zaradi praznika spomina na nasilno sovjetsko zatrtje gruzinske želje po življenju v samostojni državi pred 20 leti ter napovedanih protestov proti gruzinskemu predsedniku Mihailu Saakašviliju so bile trgovine in lokali povečini zaprti. Zgodaj dopoldan so se ljudje vendarle opogumili in ulice so preplavile gruzinske in evropske zastave.
Od naše dopisnice
V štabih številnih organizacij gruzinske opozicije, ki je bila do zdaj neučinkovita predvsem zato, ker ji ne uspe najti skupnega jezika, so pripravljali vsak svojo strategijo, skupni cilj vseh pa je sprememba oblasti v Gruziji. Le nekaj ur pred protestnim shodom, ki se ga je udeležilo kakih 60 tisoč ljudi, smo obiskali pisarno opozicijskega gibanja Sedaj ustvarjamo Gruzijo, ki bo poskušala pripraviti Saakašvilija k odhodu s podobno strategijo, kakor jo je proti srbskemu diktatorju Slobodanu Miloševiću uporabilo mladinsko gibanje Otpor.
Pisarna do zdaj precej neznanega gruzinskega opozicijskega gibanja Sedaj ustvarjamo Gruzijo stoji nasproti gruzinske državne televizijske postaje, okoli katere so že zgodaj zjutraj postavili policijski kordon. Slabi dve uri pred napovedanim protestnim shodom je v pisarni kar vrelo od življenja. »Ni res, da je opozicija razklana. Pravzaprav je opozicija trenutno ves gruzinski narod, ki nastopa proti enemu človeku – predsedniku Saakašviliju,« je trditve o razklanosti opozicije zanikal Giga Kariverišvili, kar pomeni Gruzinec. Skupaj s svojo organizacijo se bo proti Saakašviliju boril s podobno taktiko, s kakršno se je na oblast povzpel Saakašvili. Ta je za boj proti nekdanjemu gruzinskemu predsedniku Edvardu Ševarnadzeju angažiral gruzinsko mladinsko gibanje Kmara, katerega pripadniki so se svojih veščin učili pri razvpitem srbskem mladinskem gibanju Otpor.
Po zaslugi na novo ustanovljenega gibanja so Tbilisi v minulih dneh preplavili lepaki, ki smešijo Saakašvilija, izdali so tudi komični strip z naslovom Trni vrtnice, v katerem seveda igra glavno vlogo, poleg tega pa so njihovi privrženci v zadnjih dneh iz prestižne restavracije v središču mesta z žvižgi kar dvakrat pregnali Saakašvilija. »Do spremembe oblasti želimo priti brez nasilja. Podpira nas 90 odstotkov tistih, ki so sodelovali v oranžni revoluciji, s katero se je Saakašvili povzpel na oblast. Razočaral nas je predvsem zato, ker je proti svojemu narodu uporabil silo, njegov drugi največji greh pa je njegova ambicioznost,« je Kariverišvili naštel glavne razloge, zaradi katerih opozicija zahteva njegov odstop.
Še bolj kot to mu številni zamerijo avgustovsko vojno v Južni Osetiji, saj ne dvomijo, da so zaradi nje dokončno izgubili nadzor nad to gruzinsko separatistično pokrajino, pa tudi nad drugo, to je Abhazijo. »Dom smo resda izgubili že med abhazijsko-gruzinsko vojno pred 17 leti, on pa je kriv, da smo Abhazijo dokončno izgubili,« je bil kritičen begunec iz Abhazije.
Opozicija se boji ponovitve dogodkov z novembra 2007, ko je Saakašvili nasilno obračunal z opozicijskimi protestniki, ki so zahtevali ponovitev predsedniških volitev, zato je na ulice poslala svojo skupino t.i. mirovnikov, v kateri sodelujejo predvsem vojni veterani. »Naš cilj je preprečiti vsakršne provokacije. Če bodo prišle s strani varnostnih sil, bomo vedno naredili korak nazaj,« je povedal novopečeni mirovnik Ilijas Izajev. Potem si je nadel rdečo vetrovko z napisom mišvidobit, kar pomeni »z mirom«, in se podal na ulice.
Naj se vzdržijo nasilja, je protestnike, politične stranke ter vojake in policiste v televizijskem nagovoru pozval tudi gruzinski patriarh Ilija II. Njegov nagovor je v celoti objavila le opozicijska televizijska postaja Kavkaz, ki jo lahko spremljajo samo v nekaterih delih Tbilisija. Vse ostale televizijske postaje so vojake in policiste iz nagovora preprosto izrezale. Ilija II. je bil pomembna figura združevanja že v času dogodkov izpred dveh desetletij.
»Sovjetske enote takrat niso vdrle v cerkev v bližini parlamenta, za gruzinske varnostne službe pa pred dvema letoma niti cerkev ni bila sveta,« je bil kritičen Sergej Sturnik, študent ruske narodnosti, ki že sedemnajst let živi v Gruziji. Da je trenutni gruzinski režim hujši celo od sovjetskega, pa niso prepričani le redki ruski prebivalci, ampak celo poraženi predsedniški kandidat Levan Gačečiladze: »Devetega aprila 1989 smo se borili proti močni državi, danes se borimo proti enemu človeku – Mihailu Saašakviliju. Videti je, da bo to trši oreh.«