Najbolj me je prevzelo, da je Zemlja dejansko okrogla

Zaradi razpadanje Sovjetske zveze je za skoraj leto dni obtičal na Miru, v tem času pa je opravil kar šest vesoljskih sprehodov. Trenutno je direktor Centra za urjenje kozmonavtov Jurij Gagarin, ki stoji v legendarnem Zvezdnem mestu. Na gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu je sodeloval na okrogli mizi o prihodnosti vesoljskega turizma, za nas pa je spregovoril tudi o svojih »zvezdnih trenutkih«. Razpravo je sklenil v precej pesimističnih tonih: »Včasih je za vesoljske podvige vladalo precej več zanimanja kot danes. Najboljši dokaz za to je, da nam je prisluhnilo precej manj ljudi kot tistim razpravam, ki so posvečene čistemu gospodarstvu. To veliko pove o vrednotah, ki prevladujejo v naši družbi. Verjamem, da se je pri nas zbral najboljši del populacije.«

Ester Dyson (švicarska filantropistka, novinarka in ena od vlagateljic podjetja Space Adventures, ki je namenjeno vesoljskemu turizmu, nedavno pa se je v Rusiji tudi sama urila za ta podvig, op. p.) je med razpravo poudarila, da vesoljski program v Združenih državah Amerike sloni predvsem na množici navdušencev, ki so obogateli z visokotehnološkimi projekti, zdaj pa poskušajo uresničiti sanje, ki so jih imeli kot majhni otroci. Njena teza je približno takšna: Pri vesoljskem programu gre za enak proces kot pri internetu. Najprej ga je razvijala vlada, nato pa vizionarji iz Silicijeve doline. Kaj menite o njeni trditvi?

Z njeno tezo se ne strinjam v celoti, saj je vesoljski turizem, s katerim se ukvarjajo omenjeni ljudje, za zdaj zelo majhen segment vesoljskega programa. Ta se brez široke vladne podpore ne more razvijati in brez tega ne bi prišli tako daleč, kot smo. Brez izkušenj profesionalnih kozmonavtov ne bi nikoli spoznali, da lahko človek v vesolju preživi kar dve leti. Mi smo se naučili živeti in delati v vesolju in predvsem na podlagi naših izkušenj so zdaj vesoljski poleti tako varni in neškodljivi zdravju, da so dostopni tudi neprofesionalcem. Vesoljski turizem in kozmonavtika sta po mojemu mnenju dve povsem različni zadevi, ki pa si lahko vzajemno koristita. Zelo podoben proces se je nekoč zgodil v letalstvu. Najprej so bili tudi letalci pionirji, počasi pa se je iz tega razvil posel. Danes se gradijo čudovita potniška letala, s katerimi vsak dan potuje ogromno ljudi, ki za pot čez Atlantik ne potrebujejo posebnih znanj. In zato se splača podpirati tudi vesoljski turizem in suborbitalne polete, ki so z orbitalnimi povezani samo posredno. Ne nazadnje lahko tako pridemo celo do tehnologije, ki bo uporabna tudi pri orbitalnih poletih.

Menite, da lahko vesoljski turizem postane množičen fenomen?

Parabolični breztežnostni poleti so že dostopni. To so poleti, med katerimi letalo naredi parabolo (pokaže z rokami) in na vrhu te parabole se ustvari breztežnost. Nekaj podobnega so suborbitalni poleti, le da je parabola pri teh poletih nekoliko daljša. V prvem primeru breztežnost traja nekaj deset sekund, na posebnem letalu za suborbitalne polete pa tudi nekaj minut. V vesolju je breztežnost dolga ure, tedne, mesece, kar je nekaj povsem drugega.

In koliko dandanes stane trenutek breztežnosti?

Za enotedenski polet v vesolje je treba odšteti od 20 do 30 milijonov dolarjev, kar je dostopno le redkim. Parabolični suborbitalni poleti so precej cenejši in si jih lahko privoščite že za nekaj sto tisoč dolarjev, parabolični breztežnostni polet pa stane nekaj deset tisoč dolarjev, kar pomeni, da je dostopen že precejšnjemu številu ljudi, zlasti če si jih več deli stroške.

Trenutno se na področju raziskovanja vesolja govori predvsem o možnosti človeške posadke na Mars in celo prva kozmonavtka Valentina Tereškova je za svoj 70. rojstni dan izjavila, da bi takoj poletela na rdeči planet, pa četudi se ne bi nikoli več vrnila.

Mislim, da moramo vse svoje sile usmeriti v raziskovanje zemeljske orbite, vse ostalo pa je odvisno od financiranja. Nepravilno se mi zdi govoriti o takšnih in drugačnih ciljih. Pomembno je razmišljati predvsem o tem, kakšne korake še lahko naredimo pri raziskovanju vesolja. Važno se je premikati naprej, kar je v človeški naravi. Že naši predniki so osvajali nove teritorije; najprej so prepluli reke, potem oceane, zdaj pa delamo naslednji kvalitativni preskok in osvajamo vesolje. Vse je odvisno od tega, kaj pravzaprav želimo. Ena stvar je poleteti na Mars, tam pustiti spominek in odleteti, nekaj povsem drugega pa je, če želimo osvojiti še sosednje planete. Prepričan sem, da bo osvajanje Marsa mednarodni projekt. Takšen program in za to potrebne aparature je po mojem mnenju mogoče oblikovati v desetih letih. Veliko o psiholoških in fizičnih učinkih človeške misije na Mars bo pokazal eksperiment Mars-500, ki poteka pod okriljem Ruskega inštituta za biomedicinske probleme in Evropske vesoljske agencije (ESA, op. p). Šest prostovoljcev se je v znanstvene namene za kar leto in pol zaprlo v vesoljsko kapsulo.

Se ne bojite, da vas bodo tudi na Marsu prehiteli Američani, tako kot so vas na Luni?

To je bil politični projekt, v katerem so zmagali Američani, kar je Sovjetsko zvezo spodbudilo, da je ta projekt opustila. Ameriški astronavti so mi povedali, da jim je bilo zelo žal, da nismo mi prvi stopili na Luno. Rekli so mi, da bi v tem primeru oni nadaljevali njeno raziskovanje, tako pa so tja samo zapičili svojo zastavo. Ne bom lagal in priznam, da mi je zelo žal, da nismo bili prvi, ampak takšno je življenje … Naši podvigi so veliki.

Kot prvi Rus ste poleteli na ameriškem vesoljskem plovilu Discovery, poleg tega ste se urili tudi v Združenih državah Amerike. Kakšne so glavne razlike med vami in njimi?

Urjenje se je razlikovalo predvsem zaradi dolžine poletov. Že Sovjetska zveza je kozmonavte v vesolje pošiljala za več mesecev, ameriške vesoljske misije pa so takrat trajale samo nekaj dni. V Zvezdnem mestu so na treningih poudarjali vsa osnovna znanja, ki jih mora obvladati kozmonavt, v ZDA pa je moral vsak astronavt pokazati, da natančno obvlada vsak posamezen proces. Kar se tiče ameriških shuttlov, bi rekel, da astronavti med poletom čutijo manjši pritisk na telo, naša plovila pa so precej bolj zanesljiva v najbolj ključnih trenutkih. Navsezadnje ne kaže pozabiti, da je en shuttle eksplodiral med poletom, drugi pa med pristankom.

Polet na Mars bo po vašem mnenju mednarodni projekt in vi imate s takšnimi projekti kar nekaj izkušenj.

Dlje kot potuješ, bolj se počutiš del velike skupine ljudi. Dobiš občutek, da si del človeštva. Nisem še srečal kozmonavta ali astronavta, ki bi v vesolju predstavljal samo svojo državo. To je mednarodna avantura.

Ali obstaja splošen profil kozmonavta?

Predvsem smo vsi izjemno radovedni ljudje in to se mi zdi vsem skupna lastnost. Tisti, ki jih nič ne zanima, nimajo v vesolju kaj početi. Samo vedoželjni ljudje so pripravljeni preživeti vse težke stvari, kot so treningi in selekcije, brez katerih ne moreš poleteti v vesolje.

Ali je bivanje v vesolju težje psihološko ali fiziološko?

Gre tako za psihičen kot fizičen napor. To okolje je za človeka zelo neobičajno. Breztežnost lahko na začetku resda celo zabava, dolgoročno gledano pa je to precej pasja izkušnja. Najbolj preproste stvari postanejo zelo težavne. Če hočeš piti vodo, moraš to početi na poseben način, poleg tega so njene količine zelo omejene in težko je vzdrževati osebno higieno. Pri ljudeh se pojavijo težave z gibanjem, morska bolezen, v organizmu se pojavijo spremembe, kot je pomanjkanje kalcija v kosteh, spremeni se oblika hrbtenice in pojavi atrofija tistih mišic, ki jih je v breztežnosti nemogoče krepiti. Vse skupaj je naporno tudi psihološko, saj se moramo ukvarjati z zelo različnimi nalogami in imamo veliko odgovornost. Velik problem je tudi omejen življenjski prostor.

Torej je na Zemlji kljub vsemu bolj prijetno?

Vsekakor. Kje je lepše živeti: v turističnem kraju ali v rudniku? Verjetno je lepše v turističnem kraju, vendar je treba iti tudi v rudnik. Zame je vesolje mesto, kjer delam in ki ima svoje pluse in minuse. To je nekako takole kot plezati na gore, s čimer se ukvarja mnogo ljudi. Fiziološko je to precej težje: premalo je kisika, mraz je in piha veter, hkrati pa je tako lepo in zanimivo. Gre za preseganje samega sebe. Občutki so siloviti in jih hočeš znova in znova ponoviti. Mornarji na kopnem si želijo morja, na morju pa sanjajo o kopnem. Piloti si sami sebe ne morejo predstavljati brez neba, mi pa sebe ne brez vesolja.

Kar osemkrat ste opravili vesoljski sprehod. Malo čudno vprašanje verjetno, pa vendarle, ali bi lahko rekli, da je vesolje lepo?

Prečudovita je Zemlja! In iz vesolja jo vidiš iz drugačne perspektive.

Kaj vas je najbolj prevzelo med vašim prvim poletom v vesolje?

Ne boste verjeli, ampak najbolj me je prevzelo, da je Zemlja dejansko okrogla. Čeprav danes nihče ne dvomi o tem, je bilo to zame neverjetno odkritje. Celo med poletom v nadzvočnem letalu je videti ploska.

Na nedavnem moskovskem mednarodnem filmskem festivalu smo lahko občudovali razstavo vaših fotografij z naslovom Slike ustvarjalca. Posneli ste jih na višini 365 kilometrov in so priznane celo za rusko narodno bogastvo.

Vsi kozmonavti smo tudi fotografi. To je del naše službe. Nekatere od teh posnetkov imajo tudi umetniško, ne samo tehnično vrednost. Slikamo življenje v orbiti in na podlagi enega posnetka je mogoče zgraditi celoten trening iz navigacije. Iz vesolja zelo radi slikamo tudi zemljo, s čimer želimo ljudem, ki nimajo te možnosti, pokazati delček tega, kar vidimo sami. Snemamo tudi povsem tehnične videoposnetke in iz njih včasih ustvarijo dokumentarne filme. Enega od njih so predstavili celo na filmskem festivalu v Cannesu.

Ali ste kdaj naleteli na neznani leteči predmet?

V vesolju sem bil več kot dve leti, pa mi ga ni uspelo videti. Enkrat smo zagnali paniko, pa se je na koncu izkazalo, da gre pravzaprav za plastični kontejner, ki smo ga v skladu z navodili odvrgli sami.

Pa smo pri smeteh. Ali je to v vesolju velik problem?

Ta problem je bolj teoretski. Seveda so v vesolju številni ostanki, toda okoli Zemlje krožijo na zelo različnih višinah in celo če bi vesoljski postaji morebiti prekrižali pot, se jim je mogoče preprosto izogniti. Pravzaprav jih niti videti ne moreš: njihova relativna hitrost je okoli desetkrat višja od hitrosti zvoka. Zato jih ni mogoče videti, tako kot ni mogoče videti krogle iz puške. Vsi taki objekti slej ko prej podležejo sili gravitacije, njihova orbita se niža in končno zgorijo v atmosferi. Mednarodna vesoljska postaja periodično popravlja svojo višino, tako da vedno leti na približno enaki oddaljenosti od Zemlje.

Trenutno vodite center za urjenje kozmonavtov. S čim se ukvarjate?

Končujemo prehod s stare na novo organizacijo. Kot verjetno veste, je naš center leta 2009 prešel izpod okrilja ministrstva za obrambo v pristojnost Roskosmosa (Ruska zvezna vesoljska agencija, op. p). Za letos načrtujemo štiri izstrelitve namesto dveh, kar je za nas dodatno breme. Na splošno delamo to, kar smo doslej, hkrati pa prehajamo na novi sistem upravljanja.

Kakšno je trenutno stanje ruskega vesoljskega programa?

Razvija se, čeprav ne tako hitro, kot bi si želeli, kar si verjetno misli prav vsak direktor. Vedno si želimo hitrejšega razvoja in več denarja.

V nedavnem intervjuju ste izjavili, da je center tehnično padel pod srednji nivo.

Res je, vzrok za to pa je bila premajhna finančna pomoč v preteklosti. Nivoja ne bo mogoče dvigniti, ne da bi dobili dodatno finančno podporo države.

Se vam zdi 928 milijonov rubljev, kolikor vam jih je namenila vlada, dovolj?

Takšen je proračun naše organizacije, ki nam ga je avgusta 2008 namenila vlada. Financira nas Roskosmos, ki poskrbi za del sredstev, del pa ga dobimo dodatno, za posebne projekte. V ta okvir sodijo tudi sredstva, ki jih zaslužimo z urjenjem tujih kozmonavtov.

Leta 2011, na dan kozmonavtike in ob 50. obletnici prvega človeškega poleta v vesolje, vam bodo v rodnem Sankt Peterbugu postavili spomenik. Kaj pravite na to, da se boste lahko videli v bronu?

Pri tem projektu nisem sodeloval. Malo neprijetno mi je, da mi že za življenja postavljajo spomenik, čeprav taka praksa obstaja. Obstaja celo pravilo, da morajo dvakratnim herojem za državna sredstva v rojstnem kraju postaviti spomenik, vendar ga v zadnjem času niso spoštovali. Izjema je Artur Čilingarov (heroj SZ in Rusije ter polarni raziskovalec, op. p.), ki so mu lani na Aleji herojev v Sankt Peterburgu postavili spomenik. Ne vem, ali to potrebujem.

Ste v mladosti brali znanstveno fantastiko?

Da, kar precej, in lahko rečem, da sem se na tej podlagi odločil tudi za svoj bodoči poklic.

Jaz pa sem bila prepričana, da so vas navdihnila zlata leta sovjetske kozmonavtike in podvig Jurija Gagarina, ki je kot prvi človek poletel v vesolje.

Ne, vendar me vseeno zelo jezi, da številni mladi Rusi danes ne vedo, kdo je bil Gagarin. To govori o padanju splošne izobrazbe in zame to ni nič manjša frustracija od tega, da ljudje pozabljajo na drugo svetovno vojno in kdo je v njej zmagal.

Za konec še malce bolj osebno vprašanje. Zelo dobro in mladostno ste videti, kar bi na podlagi Einsteinove relativnostne teorije lahko povezali z dejstvom, da ste bili zelo dolgo v vesolju.

Verjetno drži. (smeh) V vesolju čas teče drugače. Med poletom lahko kar 16-krat na dan občudujemo sončni vzhod in zahod. Dejstvo je tudi, da za bodoče kozmonavte izbirajo le najbolj zdrave ljudi. ¾

𝕏   Facebook   Telegram   Viber