Nathalie

Kako vemo, da je prišla pomlad? Mi pravimo, da je zadišalo po pomladi, ko nas zjutraj prebudi petje ptic, na sadnem drevju pa so popki že močno napeti. Za Burjate je nekaj v zraku, ko začne pokati led na Bajkalskem jezeru.

Najstarejše, največje, najgloblje in najčistejše sladkovodno jezero na svetu je pozimi še posebno privlačno in ruski fotograf Aleksej Trofimov imenuje »dragulj, ki ga ni treba brusiti«. Bajkal je njegova muza, ki jo je posnel v vseh letnih časih in izvedbah.

Katalonska prijateljica Natalija je letos ujela še zadnjo priložnost, da se sprehodi po turkizno modrem ledu. Njene fotografije se niso mogle primerjati s tistimi, ki jih je posnel profesionalni fotograf, bile pa so toliko bolj slikovite njene pripovedke. »Po pet ur skupaj sem se sprehajala v popolni samoti, pod nogami mi je škripal led,« je govorila o »mistični izkušnji«. Da ima jezero, ki jim daje hrano, vodo in legende, posebno energijo, so prepričani tudi tamkajšnji šamani.

Natalija se je na Bajkalu zagledala v šarmantnega Francoza. Če bo vse po sreči, se bosta 17. aprila zvečer spet srečala v slavnem Cafe Puškin v središču Moskve, ki je ime dobil po romantični pesmi francoskega šansonjera Gilberta Bécauda z naslovom Nathalie.

Govori o mladi ruski prevajalki, ki ga je leta 1965 spremljala med gostovanjem v ruski prestolnici. »Govorila je v nevtralnih tonih. O oktobrski revoluciji. In mislil sem si, da bova po obisku Leninovega mavzoleja v cafeju Puškin spila vročo čokolado …«

Tudi mojo Natalijo je Francoz na Bajkalu »izkoristil« za prevajalko. Zdaj upa, da bo mogoče postala kaj več. Vprašanje je, ali se bo v petek zvečer pojavil v Puškinu. Nima ne telefona ne elektronske pošte. Bo to romanca kot iz nekih drugih časov?

Polona Frelih

𝕏   Facebook   Telegram   Viber