Moskva – Za posledicami radioaktivnega sevanja po katastrofi v ukrajinski jedrski elektrarni Černobil, ki se je zgodila 26. aprila 1986, je umrlo skoraj milijon ljudi, ugotavljajo v knjigi Černobil: Posledice katastrofe za ljudi in okolje vodilni ruski jedrski strokovnjak Aleksej Jablokov ter Vasilij in Aleksej Nesterenko z Inštituta za radiacijsko varnost iz Minska. V knjigi, ki so jo lani izdali pri Akademiji znanosti v New Yorku, so zapisali še, da je radioaktivno sevanje iz poškodovanega reaktorja doseglo kar deset milijard kirijev; to je kar dvestokrat več, kakor je veljalo do zdaj. »Emisije iz černobilskega reaktorja so stokrat presegle sevanje ob eksplozijah atomskih bomb, ki so ju odvrgli na Hirošimo in Nagasaki,« pojasnjuje Jablokov. O posledicah jedrske katastrofe je za Delo spregovoril beloruski disident Genadij Gruševoj, ki je zaradi odstiranja černobilske tančice postal celo prvi sovjetski politični zapornik.
Od naše dopisnice
Podatki Svetovne zdravstvene organizacije in Mednarodne agencije za jedrsko energijo kažejo, da je zaradi Černobila umrlo 9000 in zbolelo 200.000 ljudi. Strokovnjaki iz postsovjetskega prostora navajajo, da je za posledicami nesreče samo do leta 2004 umrlo 985.000 ljudi. Velik razkorak v statistiki pripisujejo neupoštevanju raziskav v ruskem jeziku. Sami so jih analizirali kar 5000 in ugotovili, »da so posledice precej hujše, kot je veljalo doslej« – poleg tega da je radioaktivno sevanje zajelo celotno zahodno poloblo ter v hujši ali blažji obliki prizadelo 780 milijonov ljudi. Najhuje je bilo v Ukrajini, Rusiji in Belorusiji, kjer so morali preseliti 200.000 ljudi.
Zdravljenje žrtev ovira tudi politika
Daleč najbolj prizadeta je bila Belorusija, kamor je veter odnesel kar 72 odstotkov radioaktivnih delcev. Da ljudje živijo na območju, kjer je sevanje za kar tisoč odstotkov preseglo dovoljeno mejo, je prvi opozoril Genadij Gruševoj, dobitnik nagrade fundacije za človekove pravice Rafto, ki še zdaj vodi organizacijo Otroci Černobila. »Delati smo začeli pred 22 leti, še v Sovjetski zvezi. Bili smo prva nevladna organizacija, ki se je ukvarjala s to temo. Že leta 1989 smo prve otroke s černobilskega območja poslali na zdravljenje v tujino, kamor so odhajali tudi otroci beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka. Pred šestimi leti je sklenil, da nevladne organizacije ne morejo več sodelovati s tujimi partnerji. Rekel je, da se otroci z zdravljenja v tujini vračajo s spranimi možgani, kar je klasična sovjetska komunistična paranoja. Izdal je ukaz št. 525, s katerim je prepovedal potovanje otrok v tujino, dokler tuje vlade sporazuma o tem ne bodo podpisale z njim osebno. Berlusconi je to naredil takoj, saj je tak kot Lukašenko, Švica, Nemčija, Britanija, Kanada in Nizozemska pa tega niso hotele storiti. Žrtev so zgolj beloruski otroci.«
Gruševoj domneva, da se v Belorusiji še danes rodi samo petina povsem zdravih otrok. »Najbolj radikalna bolezen je seveda rak, ki se razvije, če kratek čas preživiš z veliko dozo sevanja. Če tri leta živite na območju nizkega sevanja, se poruši vaš imunski sistem. Ljudje zbolevajo za pljučnico, angino, sladkorno boleznijo, slabša se jim vid, skratka, vsi organi začnejo delati slabše, česar nihče ne povezuje z radiacijo. Lukašenko je prepovedal objavljanje takšne statistike, skrivnost pa je tudi, da so ljudem, ki so zboleli zaradi Černobila, vzeli vse državne ugodnosti in olajšave.«
Pred šestimi leti so na območjih sevanja začeli obnavljati kolhoze. »Ko sem leta 1989 prvič obiskal kolhoz tik ob zaprtem območju, mi je predsednik razkril, da se je velikost obdelovalnih površin zaradi katastrofe zmanjšala za dvakrat, oblasti pa ne glede na to zahtevajo, da morajo na njih pridelati dvakrat toliko mleka in mesa, kakor so ga leta 1986. Zaradi takšnih zahtev so kmetje začeli obdelovati tudi zemljo na zaprtem območju. Ko so leta 1989 poslali izdelke na testiranje v Moskvo, je postalo jasno, da so kontaminirani. Iz Belorusije so potem v tujino odhajala samo neoporečna živila, oporečna pa so ostala za nas. Lukašenko še danes počne isto. Dobre izdelke izvaža v Rusijo, slabi ostanejo za nas.«
Izvedeti resnico in jo deliti z ljudmi
Zaradi kampanje Govori resnico, ki jo je začel leta 1989 in jo nadaljuje še danes, je Gruševoj izgubil delo predavatelja na državni univerzi. »Niti en komunistični voditelj ni govoril resnice. Tri leta ljudje niso dobivali nobene pomoči, niso jih preseljevali, niso dobivali neoporečne hrane,« pove o prikrivanju pravih razsežnosti katastrofe, zaradi česar je skupaj z žrtvami in demokratičnimi silami iz nekdanjih sovjetskih republik organiziral simbolični tribunal, na katerem so sodili sovjetskim komunističnim veljakom. »Takrat so se začele demokratične spremembe v Belorusiji in od takrat se zavedam, kakšen učinek ima, če ti uspe izvedeti resnico in jo deliti z ljudmi.«
Ko so mu zdravniki in znanstveniki zaupali, kako kritične so pravzaprav razmere, se je tudi sam odpravil na območja povišanega sevanja. »Srečal sem ljudi, ki so bili zelo frustrirani. Videli so, da zbolevajo otroci, umirajo zdravi moški, in niso vedeli, kaj storiti. Na oblast so naslavljali vprašanja in dobivali zagotovila, da je vse normalno. Prvi dve leti so jim celo prepovedali, da bi sami zapustili območje povišanega sevanja.«
Černobilski pohod
»Septembra 1989 smo v Minsku pripravili prvi černobilski protestni pohod. Prišlo je 30.000 ljudi, kar je največ doslej. Oblasti so na ulice poslale policijo, vojsko in gasilce, vendar je bilo ljudi toliko, da so bili brez moči. Od središča mesta smo se sprehodili do poslopja vlade,« se spominja Gruševoj, obupan, ker tega zdaj ni več mogoče storiti. V Belorusiji trenutno vlada precej večja politična represija kot v Sovjetski zvezi leta 1989, ko je bila komunistična oblast že precej oslabljena zaradi rojstva demokratičnih gibanj v baltskih državah, Ukrajini in v sami Moskvi.
Polona Frelih