Moskva – Britanija, Francija, Nemčija in Portugalska so v sredo v varnostnem svetu Združenih narodov predstavile osnutek resolucije o Siriji, v kateri obsojajo tako nasilje režima predsednika Bašarja al Asada nad opozicijskimi protestniki kot tudi nasilje nad varnostnimi službami, ne vsebuje pa poziva k vojaškemu posredovanju. O resoluciji naj bi v prihodnjih dneh glasovali v varnostnem svetu Združenih narodov, kjer ruske podpore ne kaže pričakovati. Iz izjav visokih ruskih predstavnikov je mogoče razbrati, da je to posledica slabih izkušenj iz Libije, kjer naj bi zavezniške enote presegle pooblastila iz resolucije številka 1973. Za rusko zadržanost so zaslužni tudi ruski interesi v Siriji, ki ruskemu vojaškemu ladjevju omogoča dostop do Sredozemskega morja.
Od naše dopisnice
Ko so marca v varnostnem svetu Združenih narodov glasovali o vojaškem posredovanju v Libiji, se je Rusija vzdržala in tako pomagala prižgati zeleno luč za vojaško operacijo. V primeru resolucije o razmerah v Siriji takšnega scenarija ni pričakovati, je že pred mesecem dni napovedal ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in kot glavni razlog navedel »manipuliranje« z resolucijo o Libiji. »Razmere v Siriji ne pomenijo grožnje za mednarodno varnost in stabilnost, zato je treba pustiti, da zadevo uredijo sami, brez zunanjega vmešavanja. Že sama razprava v varnostnem svetu lahko pripomore k zaostritvi razmer, saj utegnejo kritike na račun uradnega Damaska kaj hitro izzveneti kot podpora oboroženim skrajnežem,« je na redni tedenski tiskovni konferenci poudaril tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Aleksander Lukaševič. Sklenil je z besedami, da je Asadov režim že začel uvajati obljubljene reforme in da jim je treba dati na voljo več časa.
Ruska strokovna javnost je razdeljena. Vladimir Karjakin, strokovnjak za Bližnji vzhod iz državnega Inštituta za streteške raziskave sodi, da bi bilo nevarno in kratkovidno, če bi Rusija tudi v tem primeru igrala lakaja Evrope in Združenih držav Amerike, Aleksander Konovalov iz moskovskega Inštituta za strateške analize pa v podpori resoluciji ne vidi nič slabega. Še zlasti zato, ker ne poziva k uporabi sile. »Nič napačnega ne vidim v tem, da Asadu povemo, da to kar počne, ni dobro. Resolucija seveda v nobenem primeru ne sme vsebovati nič takšnega, kar bi se lahko razumelo kot pretveza za vojaško posredovanje. Osel gre samo enkrat na led,« je tudi on spomnil na izkušnje z Libijo.
Nekdanji indijski diplomat M. K. Bhadrakumar v članku z naslovom Nemiri v Siriji ogrožajo ruske interese, ki je bil objavljen v reviji Diplomatic Perspective, zagovarja tezo, da »barvno revolucijo« v Siriji podpirajo zahodne obveščevalne službe in da utegne postati Ukrajina Bližnjega vzhoda. Eden od ciljev spremembe režima naj bi bil zaprtje ruskega pomorskega oporišča v Siriji, ki ruskemu ladjevju omogoča hiter dostop do Sredozemskega morja, Atlantskega in Indijskega oceana ter Rdečega morja, kar bi zvezi Nato zagotovilo nesporno prevlado v tem delu sveta. »Moskva se je znašla pred resno dilemo. Je s svojo pasivnostjo glede resolucije o Libiji naredila zgodovinsko napako in ali jo je k temu vodil duh ponovnega zagona v ameriško-ruskih odnosih?« se sprašuje avtor.
Najbolj razvito rusko pomorsko oporišče v tujini
Sirija je zaradi svoje relativne neodvisnosti od Zahoda, sekularne vlade, še iz sovjetskih časov dobrih dvostranskih odnosov, ki temeljijo predvsem na orožarskih poslih, in že omenjenega dostopa do Sredozemskega morja najpomembnejši ruski partner na arabskem vzhodu. Pred dvema letoma je Rusija začela uresničevati načrte o preobrazbi sovjetskega mornariškega oporišča v Tartusu v svojo najbolj razvito mornariško infrastrukturo onstran ruskih meja. V vojaškem pristanišču Tartus je trenutno prostora za 12 bojnih ladij in 50 pripadnikov ruske vojne mornarice. Aprila je v pristanišče priplula jedrska križarka Peter Veliki iz ruske severne flote, kar je bil jasen dokaz ruskih ambicij v Sredozemlju. Poleg tega sta Rusija in Sirija podpisali tudi dogovor, po katerem bo Moskva modernizirala sirsko pristanišče Latakija.
Izraelski vojaški viri so zagnali preplah zaradi informacij, da bo Rusija vojaško bazo v Tartusu zaščitila s sofisticiranimi raketnimi sistemi S-300 PMU-2 in Iskander-E, za katere naj bi sprva resda skrbele ruske enote, postopoma pa bi njihovo upravljanje prepustili sirski vojski. Moskva je ukrep opravičevala z namestitvijo visokozmogljivih radarskih protiraketnih sistemov FBX-T v izraelskem vojaškem oporišču Negev. Omenjeni ukrep kaže razumeti tudi kot ruski odgovor na načrtovani ameriški protiraketni ščit v Evropi in na navzočnost vojaških ladij ZDA in Nata v Črnem morju po petdnevni rusko-gruzinski vojni v gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji pred dvema letoma in pol. V skladu z vojaškimi poročili naj bi rusko črnomorsko ladjevje s sedežem v Sevastopolu na ukrajinskem polotoku Krim in ruske bojne ladje, ki operirajo v Sredozemlju, po novem delovale pod skupnim poveljstvom.
Polona Frelih