Združene države Amerike se pripravljajo na omejeno vojaško posredovanje v Siriji, a bodo kljub manevrom, podobnim tistim pred posredovanjem v Iraku, verjetno ostale precej osamljene. Hrbet so jim obrnile celo tesne zaveznice, kakršni sta Velika Britanija in Nemčija, posredovanju pa je nenaklonjeno tudi ameriško javno mnenje.

Za skepso imajo veliko zaslug pobegli sodelavec ameriških tajnih služb NSA in Cie Edward Snowden in njegova razkritja. Po njegovi zaslugi so se tudi nejeverni Tomaži prepričali, da Američani enako predano vohljajo tako za svojimi sovražniki kot zavezniki. Razvpiti ameriški ubežnik je svetu razkril odvratno grimaso svetovnega špijona in s tem še dodatno omajal zaupanje državljanov v njihove vlade pa tudi v varnostno-obveščevalne službe.

Če je imel navaden najemniški delavec dostop do takšnih nečednosti, s kakšnimi svinjarijami so potem šele seznanjeni posvečeni? Če je ameriškim obveščevalnim službam celo v domovini dovoljeno praktično vse, kaj vse si šele dovolijo v tujini, kjer niso podvrženi nikakršnemu nadzoru? Je sploh mogoče verjeti nedavnemu poročilu Bele hiše, da za kemičnim napadom v predmestju Damaska stoji Asadov režim, in to celo brez javne predstavitve dokazov, s katerimi so menda seznanili samo posvečene predstavnike ameriškega kongresa, ki bo predvidoma 9. septembra glasoval o avtorizaciji vojaškega posredovanja v Siriji?

Država pod vodstvom dobitnika Nobelove nagrade za mir Baracka Obame je tudi ena največjih kršiteljev človekovih pravic na svetu, saj je nasilje zanjo že dolgo glavni argument mednarodnih odnosov. Tudi zdaj se ji ne zdi vredno čakati na poročilo inšpektorjev Združenih narodov ali razpravo v varnostnem svetu. »Kartagina mora biti uničena!«, »Asad mora oditi!« in »Humanitarna intervencija« – tako čez lužo malikujejo bombe in zagotavljajo, da z njimi rešujejo človeštvo.

Na paradoks najglasneje opozarja prav Rusija, vendar njena opozorila nihče ne jemlje resno, saj za njen »človekoljubni dosje« velja, da je še hujši od ameriškega. Za to so zaslužni »šampijon suverene demokracije Vladimir Putin«, imperialni kompleksi njegovih volivcev ter zahodnjaški predsodki. Rusofobija in antiamerikanizem nista zgolj dejstvo, ampak sta že dolgo tudi dejavnik zunanje politike. Tako kot tudi človekove pravice, ki so tako za ZDA kot za Rusijo in Evropsko unijo samo še sredstvo izvajanja diplomatskega pritiska.

Zaradi pozivov največjih kršiteljev k spoštovanju človekovih pravic, ki jih na laž postavljajo žvižgači, kot so Snowden, Bradley Manning in Julian Assange, je postalo jasno, da smo se znašli v globoki krizi vrednot. Rusija je azil Snowdnu brez dvoma podelila zaradi lastnih interesov, vendar je ne glede na vse šlo za plemenito dejanje. Že zaradi tega je prav toliko pristojna za pridige o nujnosti spoštovanja človekovih pravic, demokracije in mednarodnega prava kot, denimo, ameriško zunanje ministrstvo ali Svet Evrope.

Ameriški samopašnosti je lahko kos samo samozavestna Rusija. Za zdaj sicer kaže, da je samozavestna samo ruska retorika.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber