Poljsko-ruski odnosi so zastrupljeni že dve stoletji, kar je treba pripisati predvsem ruskemu imperializmu, zaradi katerega je bila Poljska vazal tako v ruskem imperiju kot v Sovjetski zvezi. Zaradi zgodovinskih travm je v vsakem Poljaku navzoč večni strah pred veliko sosedo, pri tragično preminulem poljskem predsedniku Lechu Kaczynskem pa je bilo tega še precej več. Korenine lahko iščemo v njegovem sodelovanju v poljskem opozicijskem gibanju Solidarnost, kjer se je prepričal, da Rusom ne gre zaupati....
Poljsko-ruski odnosi so zastrupljeni že dve stoletji, kar je treba pripisati predvsem ruskemu imperializmu, zaradi katerega je bila Poljska vazal tako v ruskem imperiju kot v Sovjetski zvezi. Zaradi zgodovinskih travm je v vsakem Poljaku navzoč večni strah pred veliko sosedo, pri tragično preminulem poljskem predsedniku Lechu Kaczynskem pa je bilo tega še precej več. Korenine lahko iščemo v njegovem sodelovanju v poljskem opozicijskem gibanju Solidarnost, kjer se je prepričal, da Rusom ne gre zaupati. Temu motu se ni nikoli odpovedal in po rusko-gruzinskem obračunu v Južni Osetiji je v intervjuju za Newsweek izjavil, »da je Rusija pokazala obraz, ki ga je hotela – imperialističen«.
Kaczynski je bil nepopravljiv rusofob in zaradi njegovih stališč sta ga kritizirala celo soborca iz Solidarnosti Lech Walensa in Adam Michnik. A celo on je verjel, da je antagonizme mogoče preseči, »ko bo mednarodni skupnosti uspelo Rusijo prepričati, da je časov imperializma nepreklicno konec«. Še dlje je nameraval na slovesnosti ob 70. obletnici pokola 22.000 poljskih častnikov in intelektualcev v Katinskem gozdu, ki ga je izvedel sovjetski NKVD. »Katin je postal boleča rana v poljski zgodovini, ki je več desetletij zastrupljala odnose med Poljsko in Rusijo. Naj se ta rana enkrat za vselej zaceli. Smo na pravi poti. Mi, Poljaki, spoštujemo, kar so Rusi storili v zadnjih letih,« je poudarek iz govora, ki bi ga moral prebrati v Katinu. Usoda je hotela drugače.
Takoj po tragediji se je na veliko špekuliralo, da je bila ta zadnji žebelj v krsto poljsko-ruskih odnosov. Predvsem zaradi govoric, da so za nesrečo krivi nezanesljivost letal ruske izdelave TU-154, neznanje angleščine ruskih kontrolorjev poleta ter slaba opremljenost vojaškega letališča v Smolensku, kar je preiskava že izključila.
Zdaj je že prevladalo mnenje, da utegne nova tragedija pripeljati do poljsko-ruske katarze. Preobrat se je zgodil, ko je vidno pretreseni ruski premier Vladimir Putin v Smolensku objel objokanega poljskega premiera Donalda Tuska in ko je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev tudi v Rusiji razglasil dan žalovanja. Na Poljskem ruska empatija ni bila spregledana. »Oboji smo Slovani, vendar smo se kljub temu vedno spopadali kot tolpa psov. Zelo prijetno je videti človeške izraze in čutiti podporo ljudi, od katerih je nisi nikoli pričakoval,« je bilo mogoče prebrati na spletnih straneh vodilnega poljskega časnika Gazeta Wyborcza.
Protirusko razpoloženje je bilo na Poljskem že pred tem v manjšini, enako pa velja za protipoljsko naravnanost v Rusiji. Ta je predvsem posledica retorike vladajočih oblasti, za katere je bil Katin vedno priročno sredstvo. Zdaj lahko upamo, da bodo zaradi pietete do žrtev tragične nesreče politiki na obeh straneh opustili manipulacije.
Triinpetdeset odstotkov Poljakov meni, da bi morala Rusija pokol v Katinu priznati za genocid, česar skoraj gotovo ne bo storila. Proti temu se je izrekla tudi stroka, celo tisti ruski zgodovinarji, ki so na tem področju prebijali led. V Katinu so – resda precej manj kot Poljaki – umirali tudi Belorusi in Ukrajinci. Tedanja Poljska je namreč obsegala tudi zahodno Belorusijo in zahodno Ukrajino, elito pa so tudi tam sestavljali predvsem Poljaki. In cilj boljševikov je bil odstraniti »družbene sovražnike«.
Po drugi tragediji v Katinu je skrajni čas, da si Poljska in Rusija nalijeta čistega vina. Pohvalno je, da se je Putin v Katinu udeležil spominske slovesnosti, kjer je izrazil obžalovanje. Manj pohvalna je njegova trditev, da je šlo za maščevanje zaradi pobojev ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je izvedla Poljska v času dveh vojn, ki sta med državama divjali leta 1920. Takšna poceni opravičila že od nekdaj razburjajo poljske politike, ki se nanje praviloma odzovejo. Bo nova generacija ruskih in poljskih politikov zmogla presekati začarani krog?