»Nočem biti samo dober, ampak najboljši,« samozavestno pravi devetletni Erik Ablažejevič, učenec elitne hokejske šole Junost, kar pomeni mladost. V njej na profesionalno hokejsko kariero pripravljajo otroke, stare komaj šest let. Vse od takrat na ledu vztraja tudi naš sogovornik. Ko z glave sname zaščitno čelado in se na vsa usta nasmehne, je mogoče opaziti tudi prve posledice njegove triletne hokejske kariere – odkrušen sprednji zob. Zaradi drobne pomanjkljivosti je le še bolj prikupen, hkrati pa z njo dokazuje, da je med najbolj zagrizenimi učenci. »Zob je izgubil v pretepu,« nam pojasni njegov trener Denis Pavlenka in doda, da najboljši postanejo tisti, ki so pripravljeni na trdo delo in v sebi nimajo strahu.
»Morali bi priti na trening najmlajših. Zadnjič sem se tako nasmejala, ker se je njihov mini vratar obnašal, kot da je najpomembnejši človek na svetu. Ko smo mu nadeli ščitnike in čelado, se je skorajda razpočil od ponosa,« se je na račun najmlajše skupine pošalila Marija Kovaljova, tiskovna predstavnica šole in hokejskega kluba Junost, ki poleg Dinama sodi v sam vrh. V Belorusiji ima svoj hokejski klub sicer skoraj vsaka večja vas, svojo ekipo pa ima tudi predsednik Aleksander Lukašenko, ki je že večkrat poudaril, da je hokej na ledu njegov najljubši šport. S tem je za njegovo popularizacijo naredil več kot katera koli reklamna kampanja.
Moč, volja, zmaga!
Sredi aprila je bilo v Belorusiji svetovno mladinsko prvenstvo v hokeju na ledu, leta 2014 pa bodo gostili tudi svetovno prvenstvo za odrasle, kar jih navdaja z neizmernim ponosom. Organizacijski odbor, ki ima za pripravo prireditve na voljo 11,4 milijona evrov vreden proračun, je že začel delati. Še do pred kratkim so imeli v vsej državi samo štiri ledene dvorane, zdaj jih je že 13. »V prihodnjih nekaj letih nameravamo zgraditi še 30 novih hokejskih dvoran,« je ambiciozne načrte razgrnil premier Sergej Sidorski. Uresničili jih bodo z veliko težavo, saj je gospodarska kriza močno prizadela belorusko gospodarstvo, ki je pretežno še vedno v državni lasti.
»Hokej je nedvomno najbolj priljubljen šport pri nas. Država vanj vlaga ogromno denarja in je na zelo visoki ravni. V zadnjem času je bilo zgrajenih veliko ledenih dvoran, tudi v majhnih mestih odpirajo hokejske šole,« nam je razmere predstavil trener Pavlenka, ki že več let dela za klub, čigar moto se glasi Moč, volja, zmaga! Medtem njegovi nadobudni učenci brez postanka divje švigajo po ledu, se mečejo na tla, ko jim tako ukaže, pa brez ugovarjanja pozirajo fotografu. »Glej jih, glej, saj se obnašajo kot profesionalni manekeni,« jim polaska Kovaljova.
Številni obiskovalci hokejske šole Mladost so zdaj profesionalni igralci ruske kontinentalne hokejske lige, med njimi Andrej Mihaljov in Aleksander Kulakov, se pohvali Pavlenka: »V našo šolo sprejemamo otroke med šestim in sedmim letom, ki jih potem v naslednjih desetih letih pripravljamo na profesionalno hokejsko kariero.« Na vprašanje, kako se je beloruska državna reprezentanca uvrstila na olimpijskih igrah v Vancouvru, zarotniško odvrne: »Bili smo deveti, ampak tega ni treba pisati. Napišite, da smo se zelo trudili in da smo pokazali dostojen hokej, vendar nam ni uspelo. Nismo igrali slabo, ampak v športu imaš vedno zmagovalce in poražence.« Zaupal nam je še, da so po izločitvi svoje ekipe navijali za reprezentanco »bratske« Rusije, zato so jim olimpijske igre v Vancouvru prinesle kar dvojno razočaranje. Olimpijski prvak je postala Kanada, kar je v ruski hokejski zvezi spodbudilo pravi lov na čarovnice.
Še precej huje je bilo v Belorusiji, kjer je Lukašenko v svojem priljubljenem slogu hokejistom zagrozil, da jim bo prepovedal odhod na svetovno hokejsko prvenstvo, ki bo maja v Nemčiji. »Njihova igra na olimpijskih igrah v meni ne zbuja samo zaskrbljenosti, ampak veliko nezadovoljstvo. Če nameravajo tako slabo igrati v Nemčiji, potem je bolje, da ostanejo doma. Zakaj bi zapravljali denar in razburjali ljudi? Nesprejemljivo je, da se denar troši za nič. Če ne bo rezultatov, ne boste več mogli računati na financiranje,« je na srečanju o razvoju hokeja v Belorusiji udaril po mizi. S prstom je požugal tudi hokejskemu klubu Dinamo, edinemu v Belorusiji, ki sodeluje v kontinentalni hokejski ligi. »Če bodo prihodnje leto igrali tako slabo kot letos, potem je bolje, da denar, ki ga trošijo za potovanja po nekdanji Sovjetski zvezi od Vladivostoka do Bresta, porabimo doma. Njihova igra je nemogoča in je ne nameravamo tolerirati,« je bil oster predsednik, ki fotografom tudi sam rad pozira v hokejski opravi.
Prvak je lahko samo tisti, ki bo zdržal pritisk
Beloruski avtokrat je bil v začetku aprila spet izvoljen tudi za predsednika beloruske olimpijske zveze, ki se ima s čim pohvaliti. Desetmilijonska Belorusija je namreč med 200 državami, ki sodelujejo na olimpijskih igrah, zasedla odlično 20 mesto. Beloruski športniki so najprej nastopali za Sovjetsko zvezo, zatem za Skupnost neodvisnih držav, od leta 1994 pa predstavljajo svojo državo. Osvojili so 200 medalj, od tega 75 zlatih, 54 srebrnih in 71 bronastih.
Prvo odličje je leta 1952 na olimpijskih igrah v Melbournu osvojil metalec kladiva Mihail Krivonosov, Vitalij Šerbo je kar šestkrat postal olimpijski prvak v gimnastiki, gimnastičarka Olga Korbut je osvojila štiri zlate in dve bronasti odličji, njena kolegica Nelli Kim tri zlate in eno srebrno medaljo, s tremi zlatimi pa se lahko pohvali tudi gimnastičarka Svetlana Boginska. »Trdo delo je vedno trdo delo, tako za mlade kot nekoliko manj mlade gimnastičarke. Prvak je lahko samo tisti, ki bo zdržal pritisk,« je nasvet športnice, ki so jo zaradi njene gracioznosti poimenovali kar beloruski labod. Belorus Aleksander Medvedjev je kot prvi postal trikratni olimpijski prvak v rokoborbi, Elena Belova je v sabljanju osvojila kar štiri zlata olimpijska odličja, Aleksander Kurlovič je dvakratni olimpijski prvak v dviganju uteži in še bi lahko naštevali.
Omenjeni športniki so bili prvi, ki so še danes bolj ali manj izolirano državo umestili na svetovni zemljevid, za kar so jim v domovini še zdaj hvaležni. Če so v Sovjetski zvezi njihovi portreti krasili poštne znamke, v samostojni Belorusiji uživajo številne druge ugodnosti. Poleg laskavih nazivov in nagrad so posebej zanje zgradili monden stanovanjski kompleks z imenom Olimpijska vas, njihove pokojnine pa so precej večje od povprečnih, ki sicer ne presegajo stotih evrov.
Tudi še vedno aktivni vrhunski športniki, ki jih je oblast označila za ponos naroda, prejemajo precej višje plače od povprečnih. »V Belorusiji imajo sistem, ki je skoraj enak kot v Sovjetski zvezi. Imajo predsednika, za katerega velja, da če on nekaj reče, potem vsi naredijo tako. Je velik ljubitelj športa, ki mu zato namenjajo več sredstev in pozornosti kot drugod. Veliko se o njem govori tudi na televiziji,« je šport kot nacionalno prioriteto označila šahistka Olga Sagalčik, ki vse od razpada Sovjetske zveze živi v Združenih državah Amerike.
Sodeč po njenih besedah ni presenetljivo, da so številni otroci že od mladih nog pripravljeni na trdo delo, pa čeprav beloruski samodržec tudi zanje le redko najde lepo besedo. »Katastrofa je, da univerze nimajo spodobnih ekip in da študentski šport ni razvit. Poglejte nivo v Združenih državah Amerike. Zapomnite si, da je vaša glavna naloga oživitev mladinskega športa,« je na zasedanju nacionalnega olimpijskega komiteja pozval k bolj aktivni promociji športa in zdravega načina življenja.
Kar 30 odstotkov Belorusov se ukvarja s športom, cilj oblasti pa je doseči, da se bo s športom ukvarjala kar polovica prebivalstva. Poleg hokeja so priljubljene športne panoge še atletika, nogomet, rokomet, plavanje, tenis, veslanje in šah. Da je Belorusija športna država, je videti na vsakem koraku, saj ima športne dvorane in igrišča vsako malo večje naselje, na reki Svisloč v središču Minska pa je ob najrazličnejših urah mogoče videti veslače, po nabrežju reke pa trume tekačev.
Polona Frelih, Minsk Fotografije