Noge ruskih vojakov so kar dva tisoč let grele tako imenovane portjanke – kos bombažnega ali volnenega blaga, ki se ovije okoli stopala in nadomešča nogavice. Simbol ruskega vojaka naj bi dokončno odšel na smetišče zgodovine. Novi obrambni minister Sergej Šojgu je ukazal, da je treba do konca leta pozabiti, da je beseda »portjanke« sploh kdaj obstajala.
»Več sredstev je treba nameniti za nakup nogavic. Smo v letu 2013, zato se moramo osvoboditi anahronizma portjank,« je bil novi obrambni minister odločen na posvetu s podrejenimi. Nič manj energičen ni bil nekdanji obrambni minister Anatolij Serdjukov, ki je portjankam že leta 2007 napovedal konec, a se ni zgodilo nič. Čeprav je v vojski treba poslušati ukaze nadrejenih, tudi tokrat ni gotovo, da bodo napovedano reformo uresničili. Predvsem zato, ker imajo portjanke v Rusiji ogromno zagovornikov.
V obujkih, kakor po slovensko rečemo ruski različici vojaških nogavic, so ruski vojaki v času Napoleonovih vojn jurišali na Pariz, leta 1945 na Berlin, med drugo svetovno vojno so menda številni nemški vojaki svoje nogavice menjali za obujke, ki so jih vzeli padlim sovjetskim vojakom, še ne tako davno pa so suhe noge nabornikov ohranjale med vojno v čečenskem mestu Grozni. Dokler so ruski vojaki nosili vojaške škornje, ki jim rečejo sapogi, so bili obujki nepogrešljivi. Vojake so namreč pogosto opremili s prevelikimi škornji, zato so si pomagali tako, da so stopala najprej ovili z nekaj plastmi in se je obutev na koncu vsaj za silo prilegala nogi. Zdaj naj bi ruski vojaki dobili sodobne vojaške čevlji z vezalkami, kakršne uporablja ameriška vojska, zato je čas, da se poslovijo tudi od obujkov.
»Močno dvomim, da se bo to res zgodilo, saj je v ruskih vojaških skladiščih na zalogi še kakšnih dva tisoč škornjev,« je skeptičen rezervni oficir Aleksander Sotov. Veliki zagovornik 90 krat 20 centimetrov velikega kosa bombažne tkanine, ki jo pozimi zamenjajo z volneno, se je o prednostih portjank prepričal med vojaškimi vajami. »Če nosiš vojaški škorenj, ga ni čez portjanke, ki jim v vojski posvečajo veliko pozornosti. Ko greš na pohod, vsake nekaj kilometrov pride na vrsto odmor, med katerim se je treba sezuti in otresti portjanke, če se je vanje morebiti prikradla kakšna smet. Potem si jih je treba znova nadeti,« nam je predstavil enega od vojaških ritualov, ki so povezani s portjankami.
Smrad iz mladih fantov dela prave može
Kako jih pravilno oviti, je prava mala veščina, za katero je treba kar nekaj vaje, zato je to ena prvih nalog, ki jih ruski nabornik dobi po prihodu v vojašnico. Trak se najprej ovije okoli stopala, nato okoli gležnja, nazadnje pa se zaveže kakor nekakšna obveza. Te spretnosti marsikateri vojak ni nikoli popolnoma usvojil. Danes priljubljeni pisatelj Dmitrij Bikov, ki je v armadi služil pred dvajsetimi leti, se spominja, da je prve mesece polovica njegove čete zaradi nepravilnega zavezovanja zaradi ožuljenih nog hodila v copatih. Slabi sloves se obujkov drži tudi zaradi neprijetnega vonja, ki se ga hitro navzamejo. A omenjeni smrad je še danes predmet globokega ponosa ruskih vojakov, ki verjamejo, da bi mehkužen zahodni vojak umrl v trenutku, ko bi mu v nosnice udaril odvratni vonj obujkov, ki jim zato ljubkovalno pravijo kar kemično orožje.
»Smrad iz mladih fantov dela prave može in je del vojaške službe,« je hvalnico portjankam na svojem blogu objavil novinar, pisatelj in dramaturg Igor Butorin iz Omska. Pozval je k organizaciji prvega in zadnjega tekmovanja v hitrostnem ovijanju portjank ter vse, ki so se z njimi kdaj pobliže srečali, prosil, naj opišejo njihove prednosti in vsestransko uporabnim kosom blaga tako posvetijo poslovilno odo oziroma unikatno biografijo. Sam je našel kar nekaj prednosti portjank pred nogavicami: če jih pravilno oviješ, bo noga v škornju stabilna, zato ne boš dobil žuljev, uporabne so tudi kot rjuhe, robci, šali, z njimi lahko čistiš orožje, ob ognju se posušijo v petih minutah, mogoče pa jih je izdelati celo iz stanovanjskih ali pisarniških zaves.
Predsednik odbora dume za obrambo Franc Klincevič poudarja, da naročilo nogavic za približno milijon ruskih vojakov ne bo prevelik strošek. Drugačnega mnenja so nekateri vojaški strokovnjaki, ki ocenjujejo, da bo za en par portjank potrebnih od štiri do pet parov nogavic, kar skupaj znese kar pet milijonov parov nogavic. Treba bi jih bilo prati vsak dan, za kar pa ruske vojašnice nimajo ustrezne infrastrukture. »Z nogavicami bodo povsem onesposobili pehoto. Vsem je nemogoče zagotoviti popolnoma ustrezno številko nogavic, zato so žulji neizogibni. In kako jih bomo prali, sušili, hranili?« je za portjanke v pismu lobiral nekdanji vojak Vladimir Zima, ki je prepričan, da bi morale ostati kot rezerva. »Za vsak primer bi jih morali pustiti ležati v vojaški torbi,« jih je označil za del ruske narodne dediščine. »Pa kaj, če se nam ves svet posmehuje!« je sklenil svoje pismo.