V teh julijskih dneh, ko je pasja vročina zajela tudi dobršen del Rusije, je v večjih mestih živahno predvsem v okolici ribnikov, rek in jezer, hitro ohladitev pa ponujajo tudi številni vodnjaki, ki so obvezni dodatek vseh večjih parkov. Največje, najbolj veličastne in najbolj inovativne je mogoče občudovati v poletni carski rezidenci Peterhof v Finskem zalivu, kakih 30 kilometrov od severne ruske prestolnice Sankt Peterburg. Prestolnico vodnjakov oziroma ruski Versailles je leta 1710 dal zgraditi car Peter Veliki, ki je tam počival med svojimi pomorskimi pustolovščinami, med katerimi je rad odjadral predvsem v Evropo in tam iskal ideje za modernizacijo svoje države. S 170 vodnjaki, slapovi in vodnimi kanali je Peterhof postal dokaz njegove ljubezni do morja. »To je palača boga morja. Tukaj vodnjaki niso samo dodatki, ampak bistvo, simbolni izraz prevlade morja, meglica, ki se dviga iz valov, ko butajo ob obalo,« je o eni največjih ruskih arhitekturnih znamenitosti zapisal pisatelj in umetnostni zgodovinar Aleksander Benua.
Od naše dopisnice
Na vseh kolikor toliko pomembnih seznamih najveličastnejših vodnjakov na svetu se Peterhof omenja ob boku rimskega Trevi, tistih v Versaillesu ter futurističnih vodnjakov Font Mŕgica v Barceloni in Bellagio v Las Vegasu. K vsem se v poletni vročini zgrinjajo trume domačinov in obiskovalcev z vsega sveta. V Peterhofu se turistična sezona začne 30. maja, ko z veličastnim ognjemetom in praznovanjem zaživijo tudi vodni vrelci, njen vrhunec pa traja do sredine julija, ko se poslovijo bele noči. Letos se je to obdobje nekoliko podaljšalo, saj so sezono zaradi nenavadno toplega vremena otvorili že 1. maja. V Peterhofu je poleg vodnjakov veliko tudi veličastnih palač, kot so Velika Palača, dvorca Monplezir in Marli ter paviljon Hermitage – k zadnjemu spadata še skrbno negovani Spodnji park in Zgornji vrt s številnimi ribniki in zlatimi baročnimi kipi.
Med drugo svetovno vojno so ga Nemci močno uničili in izgubili sta se kar dve tretjini tamkajšnjega bogastva. Tudi zaradi tega so posestvo po vojni preimenovali v Petrodvorec in hkrati s tem se je začela tudi njegova dolgotrajna obnova. Za javnost so ga odprli že leta 1952, vodnjaki so znova zažuboreli šele leta 1996, v vsem blišču pa je carska rezidenca zasijala pred sedmimi leti, ko so počastili njeno 300. obletnico. Od takrat je Peterhof najbolj oblegana ruska turistična znamenitost. Uvrščena je tudi na seznam sedmih ruskih čudes, ki je odgovor na seznam sedmih svetovnih čudes, na katerem ni niti ene ruske znamenitost.
Razvpitost v praksi pomeni, da v Peterhofu poleti kar mrgoli domačih in tujih turistov in da se je mogoče po njem premikati skorajda izključno v gosjem redu. Dolge kolone nastajajo že v pristanišču v Sankt Peterburgu, od koder je do Finskega zaliva potrebno 50 minut vožnje s hidrogliserjem. Živahno je seveda samo v poletnih mesecih, tako kot v času, ko so po razkošnih sobanah Peterhofa še odmevale baročne melodije. Spomin na tisto obdobje zdaj obujajo v plemiče in dvorne gospodične preoblečeni fantje in dekleta, ki se za plačilo fotografirajo z obiskovalci in tako, če sodimo po zanimanju turistov, precej zaslužijo. »Kar tako me ne smete fotografirati. Če se želite slikati z mano, morate najprej plačati,« je neusmiljen eden od njih.
Igriva ruska Fontanalia
Največja privlačnost Peterhofa so vodnjaki oziroma fontane, poimenovane po rimskem bogu vodnih izvirov in vodnjakov Fontusu, ki je navdihnil tudi rimski vodni festival Fontanalia. Svojevrsten poklon vodi je tudi v Peterhofu, ki se ponaša z enim največjih vodnih sistemov na svetu – Velikimi slapovi, ki se izpod Velike palače spuščajo proti Samsonovemu vodnjaku. To je zlata skulptura, posvečena zmagi Rusov nad Švedi v veliki severni vojni: Samson odpira usta levu, ki je tudi osrednja figura švedskega grba. Iz levjih ust se dviga kar 20-metrski vodni curek, kar je tamkajšnji rekord.
Vsak kotiček parka ponuja novo presenečenje. Eden najbolj domiselnih vodnjakov je nedvomno Piramida, kjer se kar 505 vodnih curkov dviga v sedmih plasteh ter ustvarja podobo štiristranske, osem metrov visoke vodne piramide. Drugi zanimivi vodnjak je poimenovan Sonce in predstavlja disk, ki se vrti okoli navpične osi. Iz njega na robovih brizgajo vodni curki, ki ustvarjajo podobo sončnih žarkov. Menedžerski fontani navdušujeta obiskovalce z nenavadno debelima vodnima curkoma, ki pod močnim pritiskom izbruhneta približno petnajst metrov visoko. Še bolj nenavadno je, da njuno francosko ime Menager govori o gospodarnosti. Skrivnost majhne porabe vode je v genialno domišljenih šobah s premerom 26 cm in vložkom, ki se na enem koncu zožuje in vodi pušča prehod samo na robovih. Na videz debel curek je znotraj votel, a to je očem obiskovalcev skrito. Zabavna je še t. i. Mehanična fontana iz leta 1725 – sestavljajo jo štiri race in lovski pes, ki jih poskuša ujeti. Mehanizem zdaj poganja samo vodo, nekoč pa je gnal tudi akustični mehanizem, ki je oponašal račje gaganje in pasji lajež. Danes ju je že zamenjal zvočni posnetek.
Da je imela megalomanija Petra Velikega tudi igrivo stran, dokazujejo vodnjaki, ki jih sprožajo očem skriti sprožilci in so bili zasnovani z namenom, da bi presenetili in poškropili obiskovalce. Brezskrben sprehajalec skrite šobe ponavadi opazi šele, ko ga te že oprhajo z mrzlo vodo.
Vsi vodnjaki skupaj na sekundo izstrelijo en kubični meter vode, kar pomeni, da je poraba vode ogromna, saj vodnjaki delujejo šest ur na dan.
Z upravljanjem vodnjakov do plemiškega naslova
Največji tehnološki dosežek vodovodnega sistema v Peterhofu je, da deluje brez črpalk, kar je danes precejšnja redkost. Vodo iz številnih naravnih izvirov preprosto zbirajo v rezervoarju v Zgornjem vrtu in z razliko v višini ustvarjajo pritisk, ta pa poganja skoraj vse tamkajšnje vodnjake. Sistem vodnega zajema je delo ruskega hidravličnega inženirja Vasilija Tuvolkova in sega v konec 18. in začetek 19. stoletja, kar pomeni, da je star že skoraj tri stoletja. Kljub častitljivi starosti še zdaj brez večjih težav napaja ne samo vodnjake, temveč tudi ribnike in umetne kanale, z njim pa oskrbujejo s pitno vodo tudi 82 tisoč prebivalcev Peterhofa.
V času carja Petra I. so cevi iz litega železa naročali v železarni Ural, ki je bila v lasti slovitega tulskega kovača Nikite Demidova. Še pred tem, leta 1721, so v Peterhofu začeli nameščati lesene cevi in nekatere so uporabljali do konca 20. stoletja. Večina, kar 70 odstotkov cevi, ki so v uporabi danes, je iz 19. stoletja, 20 odstotkov jih je iz 18. stoletja in samo 10 odstotkov je sodobnih cevi. Njihova celotna dolžina je 30,5 kilometra.
Nemoteno delovanje vodnjakov poleti zagotavlja 18, pozimi pa deset ljudi. V zlatih časih je za vodne radosti skrbelo 24 ljudi pod vodstvom francoskega hidravličnega inženirja Paula Josepha Sualema. Idejni oče nekaterih fontan je izuril skupino strokovnjakov, ki so za vodnjake skrbeli tudi v Sankt Peterburgu, Oranienbaumu, Strelni, Moskvi in Kijevu. Ponašal se je z nazivom fontanski mojster, ki je bil v skladu z uradnim seznamom položajev v carski Rusiji enak nazivu titularnega svetnika – to je bil nižji plemiški naslov. Obrtniki in preprosti kmetje so se s sodelovanjem v skupini, ki je skrbela za vodnjake, lahko dokopali celo do plemiškega naslova.
Besedilo in fotografije