Moskva – »Nič dobrega ne pričakujem,« se je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev med obiskom v Šanghaju odzval na vprašanje, kaj pričakuje od decembrskih predsedniških volitev v Belorusiji. Takoj zatem se je potegnil nazaj in dejal, da je bila vse skupaj šala. A v vsaki šali je tudi zrno resnice, je novinar beloruskega časopisa Solidarnost zapisal na spletni strani opozicijske stranke Hartija'97. V članku z naslovom Potem ko je odstavil enega »Luja«, je Medvedjev pozdrav poslal še drugemu, se sprašuje, ali beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka čaka podobna usoda kakor njegovega najtesnejšega ruskega zaveznika, nekdanjega moskovskega župana Jurija Lužkova. O obeh so na ruskih državnih televizijah predvajali kompromitirajoče oddaje, oba pa sta menda dobila tudi ponudbo, da se prostovoljno poslovita: »V političnih koloarjih so se pojavile informacije, da se je pri nas pred kratkim mudil visoki gost iz Moskve. Namignil je, da to, kar Kremelj počne z voditeljem Belorusije, še ni prava vojna. Spoznal jo bo, če se bo odločil za ponovno kandidaturo.«
Od naše dopisnice
Videoblog Medvedjeva je doslej najostrejši napad Kremlja na »Batko«, ki se z Moskvo ves čas zapleta v energetske in druge trgovinske spore, in to ne glede na belorusko-rusko ter carinsko unijo, v kateri sta povezani sosedi. V sedemminutnem govoru je beloruskemu samodržcu napovedal pravo vojno. Obtožil ga je, da Rusijo v predvolilne namene spreminja v novega smrtnega sovražnika, kar je pred tem počel z Združenimi državami Amerike, Evropo in Zahodom. »Lukašenkove izjave niso samo nediplomatske, temveč so tudi v nasprotju s temeljnimi načeli spodobnosti,« je bil oster Medvedjev. Takšno ravnanje ga sploh ne preseneča, je dodal, saj je že med njunim prvim srečanjem v nasprotju z vsakršnim bontonom kritiziral njegova predhodnika Borisa Jelcina in Vladimirja Putina.
Svetoval mu je, naj se raje kakor z ruskimi notranjepolitičnimi zadevami ukvarja s problemi doma, tudi z »izginotji državljanov Belorusije«, za kar so ga obtožili v dokumentarnih oddajah ruskih državnih televizijskih postaj. Vnovič ga je označil za lažnivca, ki je na zasedanju Organizacije dogovora o kolektivni varnosti (ODKV) javno obljubil, da bo priznal neodvisnost gruzinskih separatističnih pokrajin Abhazije in Južne Osetije, potem pa je na obljubo pozabil. Za konec je omenil še ogromno gospodarsko pomoč, ki jo Rusija sosedi namenja v obliki poceni nafte in plina in naj bi samo v letošnjem letu znašala skoraj dve milijardi dolarjev. »Zaradi tega je še zlasti presenetljivo, da se je belorusko vodstvo odločilo za protirusko retoriko. Vsa predvolilna kampanja temelji na njej in je polna histeričnih obtožb, da Rusija ni pripravljena podpreti beloruskega naroda in ekonomije. V ozadju je jasna želja spreti državi in bratska naroda, ki bosta to vedno tudi ostala.«
Nastop Medvedjeva je odgovor na tiskovno konferenco, ki jo je Lukašenko v petek v Minsku sklical za predstavnike ruskih medijev. Zanjo se je odločil, da bi ustavil »potok brezsramnih laži«, ki jih na njegov račun objavljajo ruski mediji. Za »kompromatom« po njegovem stoji »peščica ruskih politikov«, zlasti Medvedjev, na istem bregu pa naj bi bil tudi ruski premier Vladimir Putin. Ruski politični vrh je hkrati obtožil, da financira belorusko opozicijo in nedavno naj bi v Belorusiji prestregli ruskega poslovneža, ki je opoziciji poskušal izročiti 200.000 dolarjev.
Rusija skriva karte
Po pisanju Beloruskega partizana je ostrina Medvedjeva presenetila celo belorusko opozicijo, ki je njegov nastop pozdravila, hkrati pa izrazila upanje, da bodo temu sledila tudi dejanja. »Za naše ljudi je to zelo pozitiven signal. Lukašenko končno ni več partner Rusije,« se je odzval Andrej Sannikov, predsednik opozicijskega gibanja Za evropsko Belorusijo. Poudaril je predvsem dejstvo, da je Medvedjev jasno in glasno opozoril na politične umore in izginotja v Belorusiji, saj se je prav njihovo gibanje s prošnjo za pomoč pri preiskavah obrnilo na rusko ministrstvo za zunanje zadeve. »Rusija ima že dolgo podatke o izginotjih beloruskih politikov, vendar jih za zdaj še niso objavili. Če z Lukašenkom mislijo resno, potem bi to morali storiti. Obstajata dve možnosti, ali čakajo na pravi trenutek, ali pa je vse skupaj samo igra,« je bil skeptičen Pavel Saverinec, predsednik beloruskih krščanskih demokratov. »Brez dvoma ima Rusija že pripravljen scenarij. Kdo je izbranec Moskve, bo jasno, ko bodo vsi predsedniški kandidati oddali svoje kandidature,« pa meni predsednik beloruske Popularne fronte Gregorij Kostusjev.
V Belorusiji bodo volili predsednika 19. decembra, osrednja volilna komisija pa je že registrirala 17 skupin, ki nameravajo prijaviti kandidate, za katere morajo zbrati podpise podpore najpozneje do 29. oktobra. Med njimi je tudi tabor Lukašenka, ki državo vodi že od leta 1994 in se mu obeta še en predsedniški mandat. Med kandidati ne bo najvidnejšega opozicijskega politika Aleksandra Milinkeviča, predsednika beloruskega gibanja Za svobodo, ki je na predsedniških volitvah leta 2006 nastopil kot skupni kandidat opozicije. Za to se je odločil, ker volitve po njegovem prepričanju ne bodo ne svobodne ne poštene.
Po mnenju analitikov prav odsotnost skupnega kandidata beloruski opoziciji odvzema vsakršno možnost za kolikor toliko resen spopad. »Na obzorju ni nikakršnega beloruskega Janukoviča,« je poslanec vladajoče ruske stranke Enotna Rusija Sergej Markov dal vedeti, da bi bil za Rusijo zanimiv zgolj kandidat, ki bi obetal znatno izboljšanje rusko-beloruskih odnosov. Kot so zapisali pri ruskih Vremja Novostjej Lukašenko nikoli ni imel dlake na jeziku, vendar od Kremlja še nikoli ni dobil tako ostrega odgovora, kar kaže, da pod njegovim vodstvom ne more priti do otoplitve. Že januarja prihodnje leto se tako skorajda zagotovo obeta nova rusko-beloruska plinska ali naftna vojna, so sklenili v pesimističnem tonu.
Polona Frelih