Moskva – Organizacija dogovora o kolektivni varnosti (ODKB ), v kateri so poleg Rusije še Armenija, Belorusija, Uzbekistan, Tadžikistan, Kirgizija in Kazahstan, je na dobri poti, da postane politična in vojaška protiutež zvezi Nato. Če že ne v praksi, pa vsaj na papirju. Na nedavnem vrhu v Moskvi so namreč predsedniki držav članic podpisali dogovor o ustanovitvi skupnih sil za hitro posredovanje in se zavezali, da bodo v primeru agresije ali krize v kateri koli od članic ukrepali s skupnimi močmi. Rojevanje postsovjetskih sil za hitro posredovanje sicer ne poteka brez težav, saj sta se Belorusija in Uzbekistan že umaknila.
Od naše dopisnice
Ideja o nekakšnih postsovjetskih silah je nastala v času vojne na Kavkazu, ko je bila Rusija nevarno blizu spopadu z Zahodom. Ustanovitev nekakšnega ekvivalenta sil Nata za hitro posredovanje je prvi predlagal ruski predsednik Dmitrij Medvedjev, ki ne dvomi, da bo vojaški blok pod taktirko Rusije enako učinkovit kot severnoatlantska zveza. »Sile za hitro posredovanje bodo obsegale dovolj enot in bodo dobro oborožene in izurjene. Rusija bo sodelovala z divizijo in brigado,« je poudaril in ZDA hkrati ponudil sodelovanje v boju proti terorizmu v Srednji Aziji. »Ugotovitve, da Organizacija dogovora o kolektivni varnosti postaja protiutež Natu, so zelo poenostavljene. Naše sile bodo opravljale številne naloge in treba se je zavedati, da nekatere članice mejijo na nestabilni Afganistan,« so v ruskem zunanjem ministrstvu dali vedeti, da so odprti za sodelovanje.
Enote bodo nameščene v Rusiji, kjer bo tudi skupno poveljstvo. Rusija bo prevzela večino bremena, tako da bo prispevala letalsko divizijo in jurišno brigado, kar namerava storiti tudi Kazahstan, vse druge države pa naj bi sodelovale z bataljoni. Naloga enot za hitro posredovanje bo poleg boja proti terorizmu še boj proti mednarodnemu kriminalu in trgovini z mamili, na pomoč pa bodo priskočile tudi v naravnih nesrečah. Tako kot podpisnice petega člena severnoatlantskega sporazuma tudi podpisnice tega sporazuma zavezuje načelo, po katerem je treba oboroženi napad na članico obravnavati kot napad na vse skupaj. In prav na tej točki se je že zataknilo, zato ni izključeno, da bodo sile za hitro posredovanje rabile bolj za potrebe propagandne kakor pa dejanske vojne.
V Belorusiji je morebitno sodelovanje v teh silah povzročilo pravi škandal, zato je zunanje ministrstvo dalo jasno vedeti, da odhod njihovih vojakov v tujino nikakor ne pride v poštev. Tako so zavrnili napoved ruskega veleposlanika v Belorusiji Aleksandra Surikova, da sporazum o silah za hitro posredovanje pomeni natanko to. Nasprotno je ruski dnevnik Kommersant poročal, da je Aleksander Lukašenko privolil v sodelovanje 2000 beloruskih vojakov v silah za hitro posredovanje. »Lukašenko tega ne bo dovolil,« je navedbe zavrnil vodja beloruskega centra za politično analizo Jaroslav Romančuk. Če se bodo njegove napovedi uresničile, je jasno, da je Lukašenko dogovor podpisal s figo v žepu in nanj pozabil takoj, ko je od Rusije dobil zagotovila o finančni pomoči.
Uzbekistan si je izgovoril poseben status že pred podpisom dogovora in bo v silah za hitro posredovanje sodeloval samo v nekaterih primerih, ne pa stalno. »Za Uzbekistan je bila nesprejemljiva zahteva, po kateri morajo v skupnih enotah sodelovati vse posebne enote,« je pojasnil tiskovni predstavnik Organizacije dogovora o kolektivni varnosti Vitalij Strugovec.