Preletimo nekaj statističnih podatkov, ki pravijo, da se je grško gospodarstvo skrčilo za 26 odstotkov, stopnja brezposelnosti je najvišja v Evropi in se je dvignila na kar 27 odstotkov, med mladimi pa znaša celo nad 60 odstotkov. Razmerje med dolgom in bruto domačim proizvodom se je zvišalo s 120 na 180 odstotkov. Brez zdravstvenega zavarovanja živi več kot 33 odstotkov Grkov.
Polona Frelih
Ogromno praznino, ki je nastala kot posledica strogih varčevalnih ukrepov, so zapolnili zdravstveni domovi, javne menze, supermarketi in pravne svetovalnice, ki so zrasli iz državljanske iniciative.
Čeprav so razmere nevzdržne, deluje vsaj model grške solidarnosti, so v začetku leta ugotavljali v Guardianu. O kakšni omembe vredni evropski solidarnosti z Grčijo ni ne duha ne sluha. Namesto da bi vsaj sočustvovali, večina evropske javnosti v poletni vročini ležerno razglablja o »lenih« Grkih in preži na čedalje bolj ugodne ponudbe last minute počitnic na grških otokih. »Pa naj prodajo svoje prelepe otoke,« sem med drugim slišala, ko je Grčija ta teden postala prva razvita država, ki Mednarodnemu denarnemu skladu ni plačala obroka.
»Pomanjkanje solidarnosti z Grčijo je najboljši dokaz, da državljani Evrope ne obstajajo. Neoliberalna agresija je uničila vsako zavestno razsežnost evropske družbe,« je Evropsko unijo že pokopal italijanski marksistični teoretik in medijski aktivist Franco Berardi - Bifo. Po njegovem smo v Grčiji priča »državnemu udaru, ki ga izvaja globalni finančni sistem, ta več milijonov ljudi strada, ponižuje in jih potiska v humanitarno katastrofo, o kakršnih smo bili sveto prepričani, da jih v Evropi ne bo več«.
Škodljivi miti, ki se širijo kot virusi
Na hrvaški alternativni spletni strani advance.hr so že leta 2012 zapisali, da Grki potrebujejo predvsem veliko mednarodne solidarnosti. S kopico statističnih podatkov in grafov so razbili mit o lenih Grkih, ki je po njihovem mnenju grškemu narodu naredil več škode kot vsi varčevalni ukrepi in pritisk Mednarodnega denarnega sklada, evropske komisije ali Evropske centralne banke skupaj.
»Mit o lenih Grkih grškemu narodu jemlje najbolj pomembno stvar – mednarodno in mednacionalno solidarnost. Enostavni in preprosti miti, ki zadovoljujejo široke množice in se med ljudmi širijo kot virusi, nas oddaljujejo od razumevanja globljih vzrokov gospodarske depresije, v kateri se je znašla evropska celina.«
Nekaj zadržanosti pri interpretaciji statističnih podatkov resda ne škodi, po drugi strani pa je drugače skorajda nemogoče izpodbijati že skorajda ponarodele predsodke o Grkih kot samo še enem v vrsti »lenih balkanskih narodov«.
Domnevno grško lenobo na laž postavlja obsežna raziskava Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je pokazala, da so Grki leta 2012 delali kar 2109 ur na leto, kar jih je uvrščalo na sam vrh lestvice. Pred njimi je bila samo Južna Koreja, kjer so delali 2193 ur na leto. Za primerjavo: v Nemčiji delavec na leto dela »samo« 1419 ur, na Nizozemskem pa pičlih 1377 ur.
Nejeverni Tomaži bodo ob tem takoj navrgli, da vprašanje ni število ur, ki jih formalno preživimo na delovnem mestu, ampak produktivnost delovnega procesa. Dejstvo je, da je Grčija najprej turistična destinacija, zato lahko turistični delavec v turističnem uradu pozimi v resnici ure in ure brska po internetu, kar je – roko na srce – precej pogosta praksa tudi v slovenskih uradih.
V raziskavi univerze v Stanfordu z delovnim naslovom Zakaj nekatere države proizvedejo toliko več outputa na delavca kot druge ugotavljajo, da je produktivnost delavca vezana na infrastrukturo določene države, prevladujočo industrijo in politični vpliv. Grčija se v njej ni izkazala slabo.
Bolj zainteresirani za dopust kot delo
Grški narod kot glavnega krivca za stanje tik pred bankrotom prikazujejo tudi s trditvijo o zgodnjem odhodu v pokoj, kar na laž postavlja raziskava Eurostata iz leta 2012. Pokazala je, da se Grki v povprečju upokojujejo stari 61,7 leta, kar je več, kot znaša povprečna upokojitvena starost v Nemčiji ali Franciji.
Za takšnimi in drugačnimi omizju smo v zadnjih dneh pogosto slišali tudi pretirane obtožbe o ogromnem grškem javnem sektorju. Po podatkih Mednarodne delavske organizacije (ILO) je bilo leta 2012 v državnih službah v Grčiji zaposlenih 22,3 odstotka grške delovne sile, kar je manj kot, denimo, v Franciji, kjer je bilo v javnem sektorju zaposlenih kar 30 odstotkov delovne sile, na Nizozemskem 27 odstotkov, na Švedskem pa je bilo v javnem sektorju zaposlenih kar 34 odstotkov vseh delavcev.
Globoko zakoreninjen je tudi mit o ležernosti grških predpisov. Je že res, da je siva ekonomija v Grčiji letos dosegla kar 22 odstotkov, v nemškem Spieglu pa so pred tremi leti ugotavljali, da DDV v Grčiji znaša kar 23 odstotkov, v Nemčiji 19, v Španiji pa samo 18 odstotkov. Grčija je uvedla tudi visoke davke na prodajo goriva in cigaret ter tako imenovani luksuzni davek, ki ob nakupu dragih avtomobilov ali jaht znaša dodatnih deset odstotkov.
»Narodi južne Evrope so bolj zainteresirani za dopust kot za delo,« je pred leti ušlo nemški kanclerki Angeli Merkel, podrobna analiza evropske ustanove za izboljšave življenja in pogojev dela Eurofound pa je takrat pokazala, da španski in portugalski delavci povprečno porabijo 22 dni dopusta, grški pa dan več. Nemški delavci na leto dopustujejo kar 30 dni.
Še bolj očiten primer blatenja grških delavcev je v Guardianu razkrinkal britanski kolumnist Michael Burke, ki je na laž postavil izjavo londonskega župana Borisa Johnsona, »da bi katastrofo lahko preprečili, če bi Grki spremenili svoj nacionalni karakter in odkrili skandinavsko vero v državo ter jo cepili na nemško ambicioznost«. V nasprotju z ničemer podkrepljeno trditvijo je raziskava evropskega raziskovalnega centra Relationships Foundation ugotovila, da so Grki precej ambiciozni poslovneži in občutijo celo največji poslovni pritisk med vsemi državljani Evropske unije.
Mit je tudi, da imajo bogatejše države najbolj pridne delavce, saj v resnici najbolj garajo v najbolj revnih državah, kjer pogosto delajo tudi tisti, ki sploh ne bi smeli, kot na primer otroci v tovarnah v Bangladešu. Raziskava ekonomskega centra FRED razkriva, da so Nemci z leti delali toliko manj, kolikor bogatejša je postajala Nemčija.
»Na kocki je Evropa«
Številni intelektualci z vsega sveta v Guardianu Grke pozivajo, naj ne sprejmejo varčevalnega ultimata Evropske unije. Poudarjajo, »da daje grški referendum Evropski uniji možnost potrditve njenega spoštovanja vrednot razsvetljenstva – enakosti, pravičnosti in solidarnosti – in načel demokracije, na kateri temelji njena legitimnost. Kraj rojstva demokracije daje Evropi priložnost, da v 21. stoletju potrdi zavezanost svojim idealom.«
Pod apel se je podpisal tudi slovenski filozof Slavoj Žižek, ki v ločenem pismu poudarja, da bo Evropa v primeru izigranja Sirize postala Evropa azijskih vrednot v smislu, da v sodobnem kapitalizmu ni prostora za demokracijo. »V Zahodni Evropi na Grčijo radi gledamo kot nevtralni opazovalci, ki s sočutjem in simpatijo spremljamo stisko obubožanega naroda. Takšno udobno stališče se opira na usodno iluzijo – kar se zadnje tedne dogaja v Grčiji, se nanaša na vse nas. Na kocki je Evropa.«
Ameriški lingvist in aktivist Noam Chomsky je že marca napovedal, da bodo Grčijo zaradi varčevalne »razredne vojne« doleteli ostri protiukrepi. »Varčevanje kot ekonomski program med recesijo nima smisla. Razmere so se samo še poslabšale. Grški dolg se je v razmerju z BDP v času ukrepov za njegovo zajezitev v resnici samo še povečal,« je opozoril na zgrešeno politiko zategovanja pasu.
Podobno mnenje sta te dni izrazila tudi Nobelova nagrajenca za gospodarstvo Joseph Stiglitz in Paul Krugman, ki Grkom svetujeta, naj na referendumu glasujejo proti ukrepom trojke.
Bomo verjeli strokovnjakom ali škodljivim mitom, zaradi katerih je človeštvo v preteklosti že večkrat doživelo nepredstavljive grozote in krivice? Mit o »nesposobnosti Afričanov, da poskrbijo sami zase«, je bil podlaga za brutalno kolonizacijo, mit o »pomanjkanju demokracije« je odprl pot invazij na Irak, Afganistan, Libijo …, zaradi mita o »vseprisotnem terorizmu« iz leta 2001 pa se vztrajno krčijo naše svoboščine.
»Vsi ti miti, naj bodo mali ali veliki, agresivni ali subtilni, ustvarjajo bolesten konsenz na podlagi katerega široke množice dopuščajo, zamižijo ali celo sodelujejo pri izvrševanju krivic,« je D. Marjanović sklenil sestavek z naslovom Razbijanje mita o »lenih« Grkih.
»Ko sem bil mlad, sem v grozi bral o ljudeh, ki so živeli v poljskih in nemških vaseh in se pretvarjali, da ničesar ne vedo o ženskah in moških, ki jih nedaleč stran ubijajo s ciklonom B. Danes se v italijanskih, francoskih in nemških vaseh pretvarjamo, da nismo seznanjeni s pogromom kolosalnih razsežnosti, ki ga doživljajo Grki,« je zapisal Fanco Berardi - Bifo, ki za nastale razmere krivi tudi medije.
V Evropi se slabo godi tudi migrantom, v po površini največji evropski državi pa z orožjem obračunavajo s civilisti na proruskem vzhodu. Vemo. Molčimo. Celo sodelujemo. Verjetno bomo tudi o sebi kmalu brali samo še mite in polresnice. Britanski BBC je v nedavnem prispevku o grški kreditni krizi že napovedal, da bi bila lahko naslednja žrtev prav Slovenija.