Vedno je mogoče doseči, da se ljudje pokorijo svojemu voditelju. To je zelo lahko. Treba jim je samo sugerirati, da so ogroženi, pacifiste pa obtožiti pomanjkanja patriotizma in ogrožanja državne varnosti. To deluje v vsaki državi,« je stari napotek Hermanna Göringa, drugega človeka v hierarhiji Tretjega rajha. Vsaj v Rusiji je to postal preizkušen recept, zato javnost z velikim odobravanjem sprejema za tujino velikokrat nerazumljive poteze ruskih oblasti. Nasprotno, pa jih doma jemljejo za dokaz vsesplošnega ruskega preporoda....
Vedno je mogoče doseči, da se ljudje pokorijo svojemu voditelju. To je zelo lahko. Treba jim je samo sugerirati, da so ogroženi, pacifiste pa obtožiti pomanjkanja patriotizma in ogrožanja državne varnosti. To deluje v vsaki državi,« je stari napotek Hermanna Göringa, drugega človeka v hierarhiji Tretjega rajha. Vsaj v Rusiji je to postal preizkušen recept, zato javnost z velikim odobravanjem sprejema za tujino velikokrat nerazumljive poteze ruskih oblasti. Nasprotno, pa jih doma jemljejo za dokaz vsesplošnega ruskega preporoda.
V psihologiji velja, da se ljudje uresničujejo bodisi z ustvarjalno bodisi z uničevalno energijo. In drugo je Rusija izbrala za uresničevanje svojih zunanjepolitičnih prioritet. Bolj kakor s konstruktivnimi predlogi se namreč v svetu znova uveljavlja z malodane predrznim kljubovanjem. Sem sodi ruski odstop od sporazuma o konvencionalnem orožju v Evropi, ukaz o zaprtju uradov Britanskega sveta, od katerega so koristi imeli predvsem številni ruski državljani, in navsezadnje pogojevanje opazovalne misije uradu Ovseja za demokratične institucije in človekove pravice, zaradi katerih je ta naposled sklenil, da ga na predsedniške volitve v Rusiji ne bo.
Vztrajanje pri suvereni pravici Rusije, da na svojem ozemlju sama postavlja pogoje za opazovalne misije, je na prvi pogled skregano z zdravo pametjo. Favorit na predsedniških volitvah Dmitrij Medvedjev bi namreč zmagal, četudi bi volitve opazovalo na tisoče mednarodnih opazovalcev in četudi bi v državo prišli že mesece pred volitvami. Podpira ga namreč več kakor 70 odstotkov volivcev. Površnemu človeku se kaj lahko zazdi, da Moskva pljuva v lastno skledo. Zaradi odsotnosti volilnih opazovalcev bo Zahod namreč ruskim predsedniškim volitvam brez dvoma odrekal legitimnost. V resnici je to pomembna ruska zmaga. Odsotnost mednarodnih opazovalcev, ki jih je Rusija povabila na volitve, namreč simbolizira konec prevlade Zahoda pri promociji človekovih pravic in demokracije.
Bolj kakor Rusija je zato odgovoren Ovse; z bojkotom je pretrgal dialog z eno od 56 članic, ki je navsezadnje vendarle nekoliko popustila. Poleg tega ne gre spregledati, da je Ovse volitve opazoval že v veliko slabših političnih razmerah, odpravil pa se je tudi na ameriške predsedniške volitve leta 2004, čeprav jih tja sploh niso povabili. Takrat je bil Ovse precej kritičen, a se ni zaradi tega nihče vznemirjal, kar šele da bi spodbijal volilni izid.
Pravzaprav se postavlja vprašanje, čemu sploh opazovalne misije, če njihove ocene tako ali tako nič ne spremenijo. Tukaj je treba omeniti, da so opazovalci parlamentarne skupščine Ovseja in Sveta Evrope zaradi neuravnotežene medijske kampanje raztrgali že ruske parlamentarne volitve. Razen velikih besed o neuravnoteženi predvolilni kampanji se ni zgodilo nič. Nič drugačna ni predvolilna kampanja pred predsedniškimi volitvami in na krilih nesporne zmage in vsesplošne pozornosti medijev se je Medvedjev odrekel celo televizijskim soočenjem.
Prav to, še bolj pa rusko ravnanje z Ovsejem, je že pokopalo upe, da pridejo z Medvedjevom za Rusijo novi časi. Človeku, ki je užival sloves zahodno usmerjenega liberalca, so namreč njegovi botri zvezali roke, še preden je prišel na oblast. In prav v tem, da sta glede Rusije dejansko brez moči, sta si Medvedjev in Ovse smešno podobna.