»Hladne vojne je konec. Zid je porušen.« S temi besedami se je francoski predsednik Nicolas Sarkozy na gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu zavzel za tesnejše povezovanje med Evropo in Rusijo. V zadnjem času je najizrazitejši simbol tega povezovanja energetsko sodelovanje, predvsem plinska projekta Severni in Južni tok, v katerega je lani vstopila tudi Slovenija. Z njima hoče Rusija zmanjšati odvisnost od nepredvidljivih tranzitnih držav, kot sta Ukrajina in Belorusija, ki se je s sosedo prav zdaj zapletla v nov plinski spor....
»Hladne vojne je konec. Zid je porušen.« S temi besedami se je francoski predsednik Nicolas Sarkozy na gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu zavzel za tesnejše povezovanje med Evropo in Rusijo. V zadnjem času je najizrazitejši simbol tega povezovanja energetsko sodelovanje, predvsem plinska projekta Severni in Južni tok, v katerega je lani vstopila tudi Slovenija.
Z njima hoče Rusija zmanjšati odvisnost od nepredvidljivih tranzitnih držav, kot sta Ukrajina in Belorusija, ki se je s sosedo prav zdaj zapletla v nov plinski spor. Z njim je bila Evropa znova opomnjena, da brez novih plinskih žil – pa naj gre za ruske projekte ali evropsko-ameriški Nabucco – ne more biti zanesljive energetske preskrbe. Rusija in Evropska unija bijeta srditi boj o tem, kdo bo v Evropo prepeljal plin iz kaspijskega bazena, s čimer na evropskih zemljevidih rastejo novi, tokrat plinski zidovi.
Po mnenju strokovnjakov za dva skorajda identična plinovoda, kot sta Južni tok in Nabucco, ni potrebe, zato predlagajo skupni projekt, za katerega so že našli celo ime – Južni Nabucco. Le takšno povezovanje bi nesporno dokazovalo, da Evropa dejansko obravnava Rusijo kot strateškega partnerja, ne pa kot grožnjo evropski varnosti, kar je argumentacija, s katero je Sarkozy pred dnevi zagovarjal prodajo štirih francoskih ladij mistral Rusiji. Ostro so jo kritizirale predvsem Združene države Amerike in baltske države. Tudi Rusija bi tako dokazala, da plin zanjo ni orožje za uresničevanje zunanjepolitičnih ambicij.
Finančno še ugodnejša rešitev bi bila, če bi se Evropska unija in Rusija skupaj lotili modernizacije ukrajinskega sistema plinovodov, prek katerega v Evropo trenutno steče kar 80 odstotkov ruskega plina. S skupnimi močmi bi se bilo treba posvetiti tudi drugi tranzitni državi – Belorusiji, ki bo zanesljiva energetska partnerica šele takrat, ko bo vsaj približno demokratična država s tržnim gospodarstvom.
Šele ko v Evropi ne bo več subjektov, ki živijo v izolaciji, in ko bo med Rusijo in Evropsko unijo odpravljen vizumski režim, bo mogoče skleniti, da so porušeni vsi zidovi. Bruselj in Moskva na tem področju še nista dosegli večjega napredka.