Nekdanji venezuelski predsednik Hugo Chavez je med pokojnimi, nekdanji kubanski predsednik Fidel Castro pa se že celo večnost ni pojavil v javnosti. Poslednji veliki orator svetovne politike je tako brez dvoma ruski predsednik Vladimir Putin, ki si je včeraj za pogovor z državljani vzel rekordnih štiri ure in 47 minut. Reci in piši, v svoji trinajstletni vladavini je na vprašanja državljanov odgovarjal – 37 ur. Zastarel format je za nekatere dokaz, da novi stari predsednik ne more biti kos izzivom čedalje aktivnejše civilne družbe....
Nekdanji venezuelski predsednik Hugo Chavez je med pokojnimi, nekdanji kubanski predsednik Fidel Castro pa se že celo večnost ni pojavil v javnosti. Poslednji veliki orator svetovne politike je tako brez dvoma ruski predsednik Vladimir Putin, ki si je včeraj za pogovor z državljani vzel rekordnih štiri ure in 47 minut. Reci in piši, v svoji trinajstletni vladavini je na vprašanja državljanov odgovarjal – 37 ur.
Zastarel format je za nekatere dokaz, da novi stari predsednik ne more biti kos izzivom čedalje aktivnejše civilne družbe. Čeprav imata zasluge zanjo verjetno kar prva dva Putinova mandata, ki sta zagotovila relativno stabilnost in blagostanje. »Tretji Putinov mandat bo definiral prav njegov odnos do civilne družbe. Za zdaj ni videti preveč dobro,« je John Dalhuisen, direktor Amnesty International za Evropo in Srednjo Azijo, kritiziral »najhujše pritiske na civilno družbo v sodobni ruski zgodovini«.
V retoričnih maratonih nekdanjega uslužbenca ruske tajne službe KGB poslušalci iščejo predvsem takšne in drugačne grobosti, ki so postale njegov zaščitni znak. Njegove »kosmate šale« so čedalje bolj nesprejemljive celo za ruska ušesa, da o tujini ne govorimo. Na Zahodu nikakor ne žanje simpatij s svojimi dovtipi v slogu: ‘Hvala bogu, da se homoseksualci niso slekli!« Tako se je odzval na demonstracije istospolno usmerjenih, ki so ga pričakale med nedavnim uradnim obiskom na Nizozemskem.
V »deželi tulipanov« so Putinu resda pripravili pravo gejevsko parado, po drugi strani pa so se zgolj bežno posvetili smrti ruskega protestnika Aleksandra Dolmatova, ki je na »tolerantno« Nizozemsko pribežal pred kršitvami človekovih pravic v Rusiji. V deportacijski ječi v Roterdamu je storil samomor, saj so ga zaradi »napake v sistemu registracije prosilcev za politični azil« nameravali spet poslati v Rusijo, kjer ga je zaradi sodelovanja v nemirih na predvečer Putinove inavguracije čakala dolgoletna zaporna kazen.
Kanclerka Angela Merkel je Putina med nedavnim obiskom ostro kritizirala zaradi pritiska na ruske nevladne organizacije, ki morajo po novem nositi oznako »tajni agent«. Milo za drago ji je vrnil z obsodbo zaplembe ruskih hranilnih vlog na Cipru, za katere je po njegovem mnenju zaslužna prav nekdanja zaprisežena komsomolka. Le kdo, če ne ona, bi se še lahko domislil ukrepa, primerljivega z boljševističnimi razlastitvami?
Zahodni politiki so v zadnjem desetletju že tolikokrat ponovili frazo o »krčenju človekovih pravic v Rusiji«, da je postala skoraj banalna. Dejstvo je, da človekove pravice ne kopnijo samo v Rusiji, ampak tudi drugje po svetu. Zaradi gospodarske krize so potisnjene na stranski tir.
V ospredju sta dobiček in gospodarska menjava, zato so politiki bolj kot ne reducirani na zastopnike interesov »biznisa«. Ni naključje, da obubožana Evropa stavi predvsem na gospodarsko diplomacijo. Volka ne gre obsojati, ker je pojedel ovco, saj je to v njegovi naravi. Nič manj naivna ne bi bila kritika evropskega pragmatizma.
Nekateri odkrito kažejo svojo volčjo naravo, drugi so si nadeli ovčjo kožo. Zdi se, da je razlika med Putinom in zahodnimi politiki samo še v njihovem besednjaku.