Vstaje v arabskem svetu očitno dvigajo temperaturo po vsem svetu – tudi v Gruziji, kjer že dve leti ni bilo slišati pozivov k odstopu predsednika Mihaila Saakašvilija. Včeraj so v Tbilisiju pripravili dan gneva po zgledu podobnih dogodkov v Egiptu, Tuniziji in Siriji, ki pa zaradi sporov znotraj opozicije ni dosegel pričakovanega odziva. Na ulice se je zgrnilo največ pet tisoč ljudi, zato bodo demonstranti ob današnji 20. obletnici neodvisnosti težko do zadnjega kotička napolnili osrednji Trg svobode....
Vstaje v arabskem svetu očitno dvigajo temperaturo po vsem svetu – tudi v Gruziji, kjer že dve leti ni bilo slišati pozivov k odstopu predsednika Mihaila Saakašvilija. Včeraj so v Tbilisiju pripravili dan gneva po zgledu podobnih dogodkov v Egiptu, Tuniziji in Siriji, ki pa zaradi sporov znotraj opozicije ni dosegel pričakovanega odziva. Na ulice se je zgrnilo največ pet tisoč ljudi, zato bodo demonstranti ob današnji 20. obletnici neodvisnosti težko do zadnjega kotička napolnili osrednji Trg svobode. Verjetneje je, da bo tam vendarle napovedana vojaška parada, ki jo v družbi vojakov otrok vsako leto vodi prav Saakašvili.
Gruzija v vojaškem smislu nima veliko razlogov za praznovanje. Leta 2008 je izgubila vojno proti Rusiji, z njo pa tudi svoji separatistični pokrajini Južno Osetijo in Abhazijo, ki sestavljata kar petino njenega ozemlja. Zdaj so tam nameščeni ruski vojaki in ruska vojska je lani v glavnem mestu separatistične pokrajine Južne Osetije namestila balistične rakete, s katerimi je mogoče doseči katero koli točko v Tbilisiju. To pomeni, da Gruzija nima niti najmanjše možnosti, da bi si izgubljena ozemlja znova priborila z vojaškimi sredstvi.
Dokler bo na oblasti Saakašvili, je skoraj nemogoča tudi politična rešitev ozemeljskega problema, kar bo najverjetneje trajalo še dolgo. Po zgledu osovražene sosede, v kateri se je predsednik Vladimir Putin po izteku dvojnega predsedniškega mandata preprosto preselil na premierski položaj, naj bi Saakašvili podoben manever izvedel po koncu drugega predsedniškega mandata leta 2013. Da bi ga že prej pregnali z oblasti, je malo verjetno. Njegov odhod so v Gruziji prvič zahtevali na demonstracijah leta 2007, nato takoj po vojni z Rusijo leta 2008 ter zadnjič leta 2009. Vsi protestni shodi so na začetku pokazali veliko potenciala, že v nekaj dneh pa je protestnikom zmanjkalo sape, kar se bo verjetno ponovilo tudi tokrat.
Nekoliko zaradi represije oblasti, še bolj pa zato, ker številni Gruzinci menijo, da je Saakašvili pravzaprav najmanjše zlo. Gotovo je okrnil demokratične svoboščine, vendar ljudje bolj kot to cenijo, da je v vsako vas pripeljal elektriko in ceste, na katerih skoraj ni več korumpiranih policistov. Korupcija se je resda preselila na višje ravni, a pred tem pojavom niso imune niti najrazvitejše države. Saakašvilijev glavni adut je protiruska retorika, ki ima v Gruziji veliko simpatizerjev. Čeprav so številni Gruzinci odšli s trebuhom za kruhom prav v Rusijo, kjer so še do pred kratkim obvladovali igralniški posel, in čeprav zaradi prekinitve diplomatskih odnosov tja ne morejo več izvažati svojih vin in mineralne vode, kar je gruzinskemu gospodarstvu povzročilo precej škode.
Saakašvilijeva najostrejša nasprotnica Nino Burdžanadze je optimistično napovedala, da bo dan gneva v Gruzijo prinesel novo revolucijo. A se je pokazalo, da je za kaj takega bodisi premalo gneva bodisi premalo »možatih politikov«, kakor je potožila prva gruzinska revolucionarka. »Če bodo izbruhnili večji nemiri, bo sled gotovo treba iskati v Rusiji,« je prepričan poslanec Saakašvilijeve Stranke nacionalnega gibanja Davit Darchiašvili. Brez zunanje spodbude, za katero so med revolucijo vrtnic leta 2003 poskrbele Združene države Amerike, si je spremembo režima v Gruziji res težko zamisliti. Trenutnemu dogajanju bi bilo tako res najustrezneje reči kar »maškarada«, kakor se je v svojem prvem odzivu na proteste izrazil Saakašvili.