Moskva – »Vedno smo se zavzemali za pogajanja z Rusijo, a so naša vabila k dialogu vselej zelo grobo zavrnili. Nimam druge možnosti, kakor da se obrnem k moralni avtoriteti evropskega parlamenta in sprejmem enostransko zavezo o neuporabi sile,« se je gruzinski predsednik Mihail Saakašvili v intervjuju za francoski Figaro zavezal, da gruzinskih separatističnih pokrajin Južne Osetije in Abhazije ne bo poskušal še enkrat pokoriti s silo. Še isti dan je obljubo ponovil tudi pred evropskim parlamentom v Strasbourgu. Pred tem so pri ruski Nezavisimi Gazeti poročali, da se je v Londonu srečal z ruskim poslovnežem, ki je blizu Kremlju, in se z njim menda pogovarjal o obnovitvi diplomatskih odnosov, pretrganih po petdnevni gruzinsko-ruski vojni. Po spopadu je Rusija priznala samostojnost Južne Osetije in Abhazije, ki sta zdaj nekakšna ruska protektorata.
Od naše dopisnice
Gruzija se je po vojni avgusta 2008 znašla v precejšnji izolaciji in Saakašvili je le redko dobil vabilo na uradni obisk, saj so se ga tuji voditelji bolj kot ne izogibali. Preobrat se je zgodil na vrhu Nata v Lizboni, kjer se je srečal z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Svoje bivanje v portugalski prestolnici je opisal kot »izjemno plodno«, Gruzija pa je po njegovih besedah dobila tolikšno podporo mednarodne skupnosti, kakršne doslej še ni bila deležna. Gruzinska diplomacija je na veliki zvon obešala predvsem dejstvo, da so v sklepni deklaraciji vrha potrdili smernice iz Bukarešte, ki Gruziji puščajo odprta vrata za članstvo v Natu, in resolucijo parlamentarne skupščine Nata, kjer so v zvezi z Južno Osetijo in Abhazijo uporabili termin »zasedeni ozemlji«.
Prav zaradi tega je Saakašvili svojo obljubo o neuporabi sile označil za protislovno, »saj ima vsaka država, ki je okupirana, pravico, pravzaprav celo dolžnost, da se bori za svojo suverenost, tudi z vojaškimi sredstvi«. Poudaril je, da osebno na stvari gleda drugače in da »mora Gruzija postati moderna evropska država, ki ne bo končala kakor Čečenija ali Afganistan«. Postregel je s statističnimi podatki, po katerih se kar pol milijona prebivalcev separatističnih pokrajin ne more vrniti na domove, okupirana pa je petina ozemlja Gruzije in polovica njene obale.
Moskva dvomi o Saakašvilijevi iskrenosti
V evropskem parlamentu je njegov nastop sprožil val navdušenja. »Videli smo drugačnega Mihaila Saakašvilija. Ne protiruskega bojevnika, ampak racionalnega in modernega evropskega politika, ki se zaveda pomena dialoga in kompromisa. Zdaj je na vrsti Rusija. Pričakujem, da bodo sprejeli podobno deklaracijo, s katero se bodo zavezali k mirni rešitvi konflikta. Upam, da bodo kmalu v celoti implementirali mirovni sporazum iz leta 2008 in bodo evropskim opazovalcem dovolili dostop na ozemlje celotne Gruzije, tudi Južne Osetije in Abhazije. Evropska unija bi morala postati glavni pogajalec v tem konfliktu,« se je odzval Poljak Krzystof Lisek, poročevalec evropskega parlamenta za odnose med Evropsko unijo in Rusijo.
V ruskem zunanjem ministrstvu so se že odzvali, vendar ne ravno po okusu Evrope. Sporočili so, da niso prepričani o Saakašvilijevi iskrenosti: »Moskva je spremljala govor gruzinskega predsednika v evropskem parlamentu. Če izvzamemo retoriko in poetiko, potem je govor naredil zelo dvoumen vtis.«
Gospodarski interesi razbijajo led
Če se bodo odnosi med Rusijo in Gruzijo vendarle otoplili, bo to po mnenju poznavalcev predvsem posledica otoplitve med Rusijo in Natom ter Združenimi državami Amerike, ki bodo poskušale v pogajanjih z Moskvo trgovati prav s Saakašvilijem v novi preobleki. Omenjeno tezo le še krepijo poročila o nedavnem srečanju med Saakašvilijem in ruskim poslovnežem blizu Kremlju, na katerem da je beseda tekla o obnovitvi rusko-gruzinskih diplomatskih odnosov, do česar naj bi prišlo najpozneje v petih letih. Vse je seveda odvisno od tega, kakšen položaj bo po ruskih predsedniških volitvah leta 2012 prevzel ruski premier Vladimir Putin, za katerega dialog s Saakašvilijem ne pride v poštev. Tudi Medvedjev za zdaj vztraja pri uradni ruski politiki, po kateri se s Saakašvilijem ni dovoljeno srečevati, vendar je bolj dovzeten za spremembe.
Pri razbijanju ledu naj bi glavno vlogo odigrali predvsem gospodarski interesi, ki jih je na domnevnem londonskem srečanju zastopal 59-letni ruski milijonar Vasilij Anisimov, solastnik holdinga Metalloinvest in nekdanji poslovni partner pred dvema letoma preminulega najbogatejšega Gruzinca in opozicijskega predsedniškega kandidata Badrija Patarkacišvilija. Pomembno vlogo menda igra tudi v njegovem investicijskem skladu Salford, ki je bil ustanovljen pred desetimi leti in je na trgu vreden 2,5 milijarde dolarjev.
Olimpijske igre v »koncentracijskem taborišču«
Največja grožnja ponovnemu zagonu rusko-gruzinskih odnosov so načrti gruzinskih oblasti o sabotaži zimskih olimpijskih iger v ruskem črnomorskem letovišču Soči leta 2014. Kako bodo to dosegli, so pred kratkim razpravljali v odboru za zunanje zadeve gruzinskega parlamenta in v začasni parlamentarni komisiji za obnovitev ozemeljske celovitosti Gruzije. Dogovorili so se, da bodo kampanjo, v kateri sta pripravljeni sodelovati tudi čečenska diaspora in abhaška vlada v izgnanstvu, sprožili v tujih medijih, organizirali bodo demonstracije, begunci iz Južne Osetije in Abhazije pa bodo svoje razloge proti igram predstavili Mednarodnemu olimpijskemu komiteju in odboru znanih športnikov. »Mednarodno skupnost bomo poskusili z vsemi sredstvi prepričati, naj olimpijske igre preseli v drugo državo. Navedli bomo troje razlogov: varnostne, okoljevarstvene in zgodovinske,« je povedal predsednik začasne komisije o obnovitvi ozemeljske celovitosti Gruzije Šota Malašhija.
Gruzija je že takoj po vojni leta 2008 na Mednarodni olimpijski komite naslovila prošnjo, naj igre zaradi nevarnosti novega konflikta v Abhaziji preseli na drugo lokacijo, a ji tega ni uspelo doseči. Zdaj so se v Tbilisiju osredotočili na okoljsko kampanjo, v kateri trdijo, da je gradnja olimpijskih infrastrukturnih objektov v Abhaziji povzročila že za 15 milijard dolarjev okoljske škode. Poleg varuhov okolja olimpijskim igram v Sočiju nasprotuje tudi diaspora Čerkezov, muslimanskih staroselcev s Severnega Kavkaza, saj so v 19. stoletju v okolici Sočija pomorili kar 300.000 njihovih prednikov. Njihov glavni argument je, da je organizirati olimpijske igre v Sočiju isto, kakor če bi jih priredili v nacističnem koncentracijskem taborišču v Auschwitzu.
Polona Frelih