Vojaške operacije v Gruziji se počasi končujejo in razgrete glave na obeh straneh konflikta se bodo lahko posvetile odpravljanju posledic vojne. Gruzinski predsednik Mihail Saakašvili bo moral najti primeren obliž tudi za rano, ki si jo je na domačem političnem prizorišču zadal sam. Prenovitelju iz leta 2003, ki se je mu hitro uspelo preleviti v poldiktatorja po zgledu predhodnikov Gamsahurdije in Ševarnadzeja, so morda že šteti dnevi. To napoveduje oglašanje opozicije tako doma kot v diaspori....
Vojaške operacije v Gruziji se počasi končujejo in razgrete glave na obeh straneh konflikta se bodo lahko posvetile odpravljanju posledic vojne. Gruzinski predsednik Mihail Saakašvili bo moral najti primeren obliž tudi za rano, ki si jo je na domačem političnem prizorišču zadal sam. Prenovitelju iz leta 2003, ki se je mu hitro uspelo preleviti v poldiktatorja po zgledu predhodnikov Gamsahurdije in Ševarnadzeja, so morda že šteti dnevi. To napoveduje oglašanje opozicije tako doma kot v diaspori.
Razpoloženje v Gruziji kaže, da bo od boleče vojne šokirano prebivalstvo spremembe oblasti gladko podprlo. ZDA so se tudi zato nemudoma lotile reševanja svojega varovanca. Ne sicer z vojaško pomočjo, kakor je očitno naivno pričakoval Saakašvili, ampak s humanitarnimi kontingenti, ki naj bi prebivalce vsaj nekoliko pomirili. Kaj lahko se namreč zgodi, da bodo ti na predčasnih volitvah ali celo puču – teh je postsovjetska Gruzija že vajena – izbrali vodstvo, ki bo manj naklonjeno vstopu v Nato. Tako bi Rusiji pomagali zabiti še en gol v ameriška vrata.
Zaletavo vojaško izzivanje Rusije je najodmevnejši, ne pa tudi edini Saakašvilijev spodrsljaj. Gruzinci mu še niso oprostili niti brutalnega pretepanja opozicijskih protestnikov novembra lani, zdaj pa mu nekateri celo na glas očitajo še vpletenost v nepojasnjene in skrivnostne smrti premiera Zuraba Žvanije, bankirja Sandra Girgvlianija in poslovneža Badrija Patarkacišvilija.
Da naj razmisli o prostovoljnem odhodu iz dvesto milijonov dolarjev vredne palače – ta v sicer revni državi deluje malone nespodobno –, je Saakašviliju že dala vedeti tudi mednarodna skupnost. Prvi namig je dobil med včerajšnjim obiskom nemške kanclerke Angele Merkel, ki je že na petkovem srečanju z ruskim predsednikom Dmitrijem Medvedjevom krivdo za vojno naprtila obema stranema. Rusiji je poleg tega priznala, da je v določeni meri ravnala pravilno.
Evropska unija, zlasti pa Nemčija, je gospodarsko zelo odvisna od Rusije in ne smemo pozabiti, da so gruzinsko vstopanje v Nato konec lanskega leta blokirale prav Nemčija, Italija in Francija. Članice torej, ki z Rusijo zadnje leto sklepajo najbolj cvetoče posle.
Dolgoročni interes EU je tudi, da v njenem bližnjem sosedstvu končno zavladajo vsaj približna demokracija, svobodni mediji in transparentna oblast. Žepni vladar ZDA tega ni uresničil.