Logo

Rožnata revolucija, črna sedanjost

Včerajšnja pogajanja med gruzinskim predsednikom Mihailom Saakašvilijem in opozicijo niso prinesla napredka, kar je bilo pričakovano. Čeprav je »ljubljenec zahoda« morda računal, da bo nastal razkol med tršo in mehkejšo frakcijo opozicije, vse bolj kaže, da njegovi nasprotniki ne nameravajo odstopiti od zahteve po njegovem odstopu. Enainštiridesetletni gruzinski predsednik je padel v nemilost po brutalnem obračunu z udeleženci opozicijskih demonstracij novembra 2007, politično truplo pa je dokončno postal po ponesrečeni vojni z Rusijo avgusta lani....


 

Včerajšnja pogajanja med gruzinskim predsednikom Mihailom Saakašvilijem in opozicijo niso prinesla napredka, kar je bilo pričakovano. Čeprav je »ljubljenec zahoda« morda računal, da bo nastal razkol med tršo in mehkejšo frakcijo opozicije, vse bolj kaže, da njegovi nasprotniki ne nameravajo odstopiti od zahteve po njegovem odstopu.

Enainštiridesetletni gruzinski predsednik je padel v nemilost po brutalnem obračunu z udeleženci opozicijskih demonstracij novembra 2007, politično truplo pa je dokončno postal po ponesrečeni vojni z Rusijo avgusta lani. Že več kot mesec dni trajajo protesti z zahtevo po njegovem odstopu in na doslej mirnih demonstracijah je pred dnevi prvič izbruhnilo nasilje. Vse od takrat so strasti še bolj razvnete in pat položaj verjetno ne bo trajal v nedogled.

Po najbolj črnem scenariju bo dan D napočil 26. maja, ko v Gruziji praznujejo dan neodvisnosti. Na ta dan na tbilisijski Rustavelijevi aveniji vsako leto pripravijo vojaško parado. Letos jo bo težko izpeljati, saj je avenija zaradi protestov večinoma blokirana. Če bo oblast vztrajala pri vojaškem mimohodu, bo težko preprečiti izbruh nasilja. V državi, v kateri se oblast vse od osamosvojitve še ni zamenjala po mirni poti, se zgodovina kaj lahko še enkrat ponovi. Tudi zato, ker opozicija ne izključuje bolj radikalnih protestnih akcij.

Menda se je Mihail Saakašvili pred dnevi celo že pripravljal, da z vojaško silo prepreči prometno blokado glavnega mesta, kar naj bi bil tudi dejanski razlog za upor gruzinskega tankovskega bataljona v oporišču Mukhrovani prejšnji teden. Sta vojska in policija sploh še na strani oblasti, četudi ta njuno lojalnost kupuje tako, da jima velikodušno odmerja proračunski denar?

Prišel je čas, da si ZDA in EU nehata zatiskati oči in politične razmere v Gruziji vzameta takšne, kakršne so, in ne, kakor bi si jih želele. Mihail Saakašvili namreč ni pripravljen popustiti predvsem zaradi podpore Zahoda, ki je trenutno resda nekoliko bolj prikrita, a še vedno neomajna. Kar koli si že mislimo o Vladimirju Putinu in njegovi politiki do Gruzije, je ruskemu premieru vendarle treba priznati, da je imel prav, ko je pred dnevi ZDA in zahodno Evropo obtožil dvojnih meril glede demokratičnih standardov.

Režim Mihaila Saakašvilija tem standardom že dolgo ne ustreza več, pa kljub temu še naprej dobiva jasne signale zahodne podpore, kakršna je nedvomno tudi sedanja skupna vojaška vaja zveze Nato v Gruziji. Zdi se, da vidi zahod v Saakašviliju edinega poroka za to, da bo država nadaljevala pot proti evroatlantskim integracijam.

Kot tranzitna država za energetska bogastva je Gruzija predvsem prizorišče srditega boja, ki ga za prevlado tam bijeta zahod in Rusija. Ta je s trdo igro – izgonom Gruzincev, ekonomsko blokado in podporo separatističnima pokrajinama – to bitko doslej izgubljala. Zdaj se je zanjo odprla nova priložnost. Opozicija namreč napoveduje pragmatično zunanjo politiko, v kateri bo prostor tako za približevanje zahodu kakor za normalizacijo odnosov z Rusijo. In če smo čisto iskreni, bi obnovitev odnosov z Moskvo opešanemu gruzinskemu gospodarstvu in navadnim ljudem prinesla precej več kot milijarde zahodne pomoči, ki so tako ali tako namenjene predvsem vojski in policiji, preostanek pa izgine v žepih Saakašviliju zvestega uradništva.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

12/5/2009 clanek-1536031.md

Priporočam