Tudi v Rusijo je prišla moda resničnostnih televizijskih šovov, a je bila sobotna polemična debata med rusko rockovsko ikono Jurijem Ševčukom in ruskim premierom Vladimirjem Putinom celo bolj »resničnostna« od njih. Porušila je tabu, po katerem se vladarju ne sme zazreti v obličje. Če se, ljudstvo lahko kaj hitro spozna, da je pravzaprav gol. To je tudi nauk polemike med ruskim rockerjem in premierom, ki se je pred kamerami prelevil v liberalnega politika, za katerega so opozicijski protesti pravzaprav nekaj pozitivnega....
Tudi v Rusijo je prišla moda resničnostnih televizijskih šovov, a je bila sobotna polemična debata med rusko rockovsko ikono Jurijem Ševčukom in ruskim premierom Vladimirjem Putinom celo bolj »resničnostna« od njih. Porušila je tabu, po katerem se vladarju ne sme zazreti v obličje. Če se, ljudstvo lahko kaj hitro spozna, da je pravzaprav gol.
To je tudi nauk polemike med ruskim rockerjem in premierom, ki se je pred kamerami prelevil v liberalnega politika, za katerega so opozicijski protesti pravzaprav nekaj pozitivnega. Že dva dni pozneje je ruska policija brutalno razgnala demonstracije v podporo 31. členu ruske ustave, ki govori o svobodi zbiranja in združevanja. Kamere so posnele tudi dogajanje na Trgu zmage, a zaradi njih v Rusiji ne bo nič bolje.
Večina se že dolgo zaveda, da jim oblast laže in krati osnovne pravice, vendar se zaradi tega le redki vznemirjajo. Glave si ne beli niti Evropa, saj evropski predstavniki na nedavnem vrhu Evropske unije in Rusije niti z besedico niso omenili množičnih aretacij opozicijskih protestnikov. Potekale so, ko so s širokimi nasmeški sedali za polno obloženo mizo in peli hvalnice na novo ustanovljenemu evropsko-ruskemu partnerstvu za modernizacijo. Zadnja beseda je zelo pogosto na jeziku visokih ruskih predstavnikov. Kaj konkretno zagotavlja, si ne predstavlja nihče.
Modernizacije ne more biti brez demokratizacije, so evropski predstavniki opozarjali v Rostovu na Donu; da brez demokratizacije ne more biti ruske prihodnosti, je izjavil celo Putin. Tudi demokratizacija je v Rusiji za zdaj samo prazna beseda. Premieru se ne sme postavljati kritičnih vprašanj, na kar je bil pred srečanjem opozorjen tudi Ševčuk. Zavestno je prekršil protokol, kar je dalo krila ruski opoziciji. Kratkoročno je iluzorno pričakovati kolosalne spremembe, dolgoročno pa velja spomniti, da so prav rockovska glasba in z njo povezana civilnodružbena gibanja pripomogli k preobrazbi marsikatere družbe. Ne nazadnje tudi slovenske, kar je ob samohvali osamosvojiteljev sicer že utonilo v pozabo.
Tudi v Rusiji ima glasba večjo združevalno moč kot še tako dobri govorci. Ognjevitim nastopom ruskih opozicijskih politikov v najboljšem primeru prisluhne 10.000 ljudi, Ševčukov nagovor na nedavnem koncertu v Moskvi, v katerem je vladajoči sistem označil za »brutalnega, krutega in nehumanega«, si je na medmrežju ogledalo že 175.000 ljudi. Z njegovo pomočjo bo ruska civilna družba morda vendarle dosegla zrelost, za kar po mnenju ruske bojevnice za človekove pravice Ljudmile Aleksejeve potrebuje le še od 10 do 15 let. Ko bo ta cilj dosežen, bo vseeno, kdo je na oblasti, je prepričana veteranska disidentka. Niti v državah z daljšo demokratično tradicijo voditelji niso angeli. Bolj odgovorno od predstavnikov Rusije ravnajo samo zato, ker jim nenehno gledajo pod prste.
V Rusiji prevladujejo imitacija, igra in manipulacija, in ruski analitiki ne izključujejo, da je celo dialog med Putinom in Ševčukom del skrbno premišljene strategije, s katero naj bi ustvarili bolj liberalno javno podobo Putina. V primerjavi z Medvedjevom, s katerim se utegne pomeriti na predsedniških volitvah leta 2012, deluje naravnost avtoritarno, zato lahko vse skupaj razumemo kot neuradni začetek predvolilne kampanje. Na videz spontani, v resnici pa skrbno premišljeni do oblasti kritični dogodki v ruski politiki niso novost, saj jih poznajo še iz sovjetskih časov. Ševčuk se je kaj lahko ujel na limanice. Ne bi bil prvi umetnik, ki je nehote služil režimu.