Moskva – Ameriški obrambni minister Robert Gates se je zadnji dan obiska v Rusiji srečal s predsednikom Dmitrijem Medvedjevom in obrambnim ministrom Anatolijem Serdjukovom, ki je na srečanju pozval k takojšnjemu premirju v Libiji, saj je to »najkrajša pot k zagotavljanju varnosti civilistov.« Po napovedih francoskega zunanjega ministrstva bi o premirju lahko razpravljali že na četrtkovem zasedanju varnostnega sveta Združenih narodov, Gates pa se je na rusko skrb glede civilnih žrtev odzval z retoričnim vprašanjem, zakaj Rusi verjamejo Gadafijevim lažem. »Povsem jasno je, da je za večino, če že ne vse civilne žrtve, kriv Gadafi. Večina tarč je na izoliranih in nenaseljenih območjih,« je poudaril.
Od naše dopisnice
Najverjetneje zadnji Gatesov obisk v Rusiji zaradi razvoja dogodkov v Libiji ni potekal v skladu s prvotnimi načrti. Zaradi mednarodnega posredovanja se je zamaknil za en dan, omenjena tema je potisnila v ozadje vsa druga pereča vprašanja, za povrh pa sta se Medvedjev in premier Vladimir Putin glede tega postavila na diametralno nasprotni stališči. Putin je koalicijske napade primerjal s srednjeveškimi križarskimi pohodi, kar utrjuje ruske argumente o postavitvi lastnega priotiraketnega ščita. Gates je v Moskvo pripotoval prav zaradi pobude o skupnem jedrskem dežniku, ob odhodu pa je lahko ponovil le že ničkolikokrat slišano izjavo, da glede omenjene teme še vedno obstajajo nesoglasja, je pa prišlo do napredka.
Iskanje ravnovesja
Medvedjev je podprl resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov, ki je odprla pot za vojaško akcijo v Libiji, in zaradi nesoglasja znotraj vladajočega tandema se je Serdjukov glede Libije vrtel kakor mačka okoli vrele kaše. Dejal je, da Rusija podpira resolucijo, zaskrbljena pa je zaradi poročili o civilnih žrtvah. »Iskal je ravnovesje med tem, kar je povedal Putin in kar je povedal Medvedjev, vendar je po moji oceni njegovo stališče bliže Medvedjevu,« je po srečanju komentiral Gates. Dodal je, da se bo vojaška operacija v Libiji umirila v nekaj dneh, ko naj bi jim uspelo uničiti Gadafijevo protiletalsko obrambo. Kar se tiče operacije, je ponovil ameriška pričakovanja o izročitvi poveljevanja zvezi Nato, čemur nasprotuje Turčija, kot alternativni rešitvi pa je omenil Britanijo in Francijo. »Tega še nikoli nismo storili, zato me ne preseneča, da bomo za dosego soglasja potrebovali še nekaj dni,« je ostal optimist.
Javno nesoglasje v vladajočem tandemu je v Rusiji sprožilo živahno javno debato, čeprav je Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov hitel pojasnjevati, da je šlo za premierovo osebno stališče in da je zunanja politika pristojnost predsednika, kritik Medvedjeva na Putinov račun pa ni želel komentirati, »saj odzivi na kritike predsednika niso dopustni«.
Priložnost za nasprotnike?
Prokremeljski politolog Gleb Pavlovski ugotavlja, da gre za nenavadno potezo, v kateri bodo svojo priložnost kaj lahko zavohali tako nasprotniki Putina kakor Medvedjeva. Predsednik sklada Peterburška politika Mihail Vinogradov razume Putinov »izbruh« kot njegov odgovor na usihanje javnomnenjske podpore v domovini, predsednik Inštituta za sodobni razvoj Igor Jurgens pa v vsem skupaj ne vidi nič nenavadnega: »Predsednik ima pravico korigirati vsakogar. Ko ameriški predsednik pove nekaj drugega kakor podpredsednik, nihče ne govori o konfliktu.«
Polona Frelih