Gruzijske oblasti Rusijo obtožujejo diskriminacije in kratenja človekovih pravic pet tisoč Gruzijcev, ki so bili iz Rusije izgnani avgusta lani, ko je Rusija z množičnimi deportacijami odgovorila na aretacijo štirih ruskih vojakov v Gruziji. Posebna preiskovalna komisija gruzijskega parlamenta je tožbo pripravljala pol leta in v tem času dokumentirala na desetine pričevanj državljanov Gruzije na začasnem delu v Rusiji. Tožba na 200 straneh se osredotoča na primere sedmih Gruzijcev, ki so umrli med deportacijami iz Rusije in v rasističnih napadih v Rusiji. Na sodišče jo je prinesel gruzijski veleposlanik v Svetu Evrope Zurab Čijaberašvili osebno.
Podrobnosti tožbe še niso znane, a osebna tragedija 51-letne Manane Dzabelije je v njej zagotovo našla svoj prostor. Državljanka Gruzije, ki je imela za bivanje v Rusiji vsa potrebna dovoljenja, se je v priporu znašla zgolj zato, ker dokumentov ni imela pri sebi. V priporu, od koder jo kljub slabemu zdravstvenemu stanju niso hoteli izpustiti, je umrla zaradi srčnega napada. Žena in mati treh otrok, ki je v Rusijo pred trinajstimi leti pribežala pred boji v separatistični gruzijski republiki Abhaziji, je umrla samo zato, ker je bila Gruzijka. »S seboj ni imela potnega lista. Bil je na veleposlaništvu Gruzije v Moskvi, kjer so ji ga ravno podaljšali,« je na takratno rusko iskanje dlake v jajcu opozorila odvetnica Irina Bergalijeva.
»Dokazati moramo, da gre za kršenje mednarodnega prava in da je bila večina izgnanih v Rusiji zakonito,« je bil glede tožbe skop Nika Gvaramia, predsednik parlamentarne preiskovalne komisije, ki je tožbo tudi pripravljala.
Njegova redkobesednost je razumljiva, saj Evropsko sodišče za človekove pravice izrecno prepoveduje, da postane vsebina tožbe pred razsodbo javna. Diplomatsko modro zdaj molči tudi gruzijski predsednik Mihail Saakašvili, ki si – tudi zaradi gruzijske odvisnosti od ruskih energentov – že nekaj časa prizadeva zgladiti odnose z Moskvo.
Ob posnetkih deportacije Gruzijcev iz Rusije v transportnih letalih pa se ostrih komentarjev ni mogel vzdržati. Dejanje, ki je postalo simbol »ruskega lova na čarovnice« in so ga z velikim nelagodjem spremljali malodane po vsem svetu, je označil za »transport živine«.
Rusija je prvo tožbo v zgodovini, ki jo je proti njej vložila druga država, označila za sovražno dejanje, ki pa Rusiji ne bo prineslo večje politične škode. »Gre za še en poskus majhne evropske države, ki skuša pritegniti pozornost Evropske unije,« je suho pripomnil namestnik predsednika odbora za mednarodne odnose v ruski dumi Leonid Slutski.
V zraku visi grožnja, da bo Rusija odgovorila z enakimi sredstvi – z nasprotno tožbo. »Ne smemo pozabiti, da se je vse skupaj začelo s kratenjem človekovih pravic ruskih državljanov v Gruziji,« je na začetek afere, aretacijo štirih ruskih vojakov, ki so jih gruzijske oblasti izpustile po posredovanju Ovseja, spomnil Slutski.
Na njihovo izjemno odgovornost v tem primeru je sodnike Evropskega sodišča za človekove pravice opomnil Aslan Abašidze, strokovnjak za mednarodno pravo na ruski mednarodni univerzi prijateljstva. »Če bo sodišče tožbo sprejelo, bo lahko Rusija podobno tožbo vložila proti evropskim državam, ki kratijo pravice rusko govoreče manjšine. Na primer v baltskih državah.«
A tudi v Rusiji so se našli takšni, ki ravnanje z Gruzijci obsojajo; cel odstavek je temu v svojem letnem poročilu o rasizmu v Rusiji namenila ugledna neodvisna ustanova Sova. V poročilu je raziskovalka Galina Kozevnikova pogumno zapisala, da so bili v Rusiji prvič doslej priča »državni diskriminaciji«, pri kateri so osrednjo vlogo odigrali televizija in del tiskanih medijev, ki da so nemudoma začeli sodelovati v rasistični propagandi.