Moskva Iz zadnjih nastopov domnevnih ruskih predsedniških kandidatov, sedanjega predsednika Dmitrija Medvedjeva in premiera Vladimirja Putina so strokovnjaki izluščili dve različni viziji prihodnosti Rusije. Program Medvedjeva je bolj liberalen in se zavzema za radikalno politično, družbeno in gospodarsko modernizacijo, Putinov pa bolj konservativen in v ospredje postavlja socialno državo ter zavrača potrebe po političnih reformah in gospodarskem liberalizmu. V ruski strokovni javnosti se postavlja vprašanje, katera vizija bo prevladala in ali bo do tega vendarle pripeljala zdrava javna razprava med letošnjimi parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami prihodnje leto. Večina skeptično napoveduje, da bo odločitev padla v zakulisju.
Od naše dopisnice
Medvedjev vidi pravo formulo v široki modernizaciji, ki bi prinesla politično konkurenco, izkoreninjenju korupcije, vladavini prava, sodelovanju z Zahodom in članstvu v Svetovni trgovinski organizaciji. Namesto gospodarstva, ki temelji na izvozu energentov, si želi, da bi Rusija v visokotehnološkem centru Skolkovo proizvajala lastne iPhone in iPade in da bi Moskva postala sodoben finančni center, ki bi pritegnil tuje investicije.
Putin zagovarja postopen razvoj brez radikalnih sprememb in gospodarskega liberalizma ter ohranjanje socialne države. »Modernizacija mora biti postopna, ne pa revolucionarna,« je poudaril v nedavnem štiriurnem nastopu pred poslanci dume. Modernizacijo razume predvsem v smislu naložb v izobraževanje, zdravstvo in vojaško industrijo, kar bi pripeljalo do tehnoloških inovacij, zavzema pa se tudi za posodabljanje ruske industrijske infrastrukture, ki bi jo financirali s petrodolarji.
»Putinov model države je alternativa konceptu modernizacije. Naša država ne potrebuje modernizacije, ampak tehnološke inovacije,« ugotavlja politični analitik Gleb Pavlovski. Dodaja, da Putinova vizija nagovarja polovico ruske populacije, idejam Medvedjeva pa sta neklonjena elita in srednji razred v večjih ruskih središčih, kakor sta Moskva in Sankt Peterburg. Ali gre dejansko za rivalski viziji vladajočega tandema, so se vprašali pri časopisu Russia Profile.
Zdravilo zoper politično paralizo
Neodvisni britanski analitik Vlad Sobell meni, da ne gre za koncepta, ki se izključujeta, ampak za javno artikulacijo nasprotnih stališč ruskih modernističnih in tradicionalističnih krogov, s čimer da je tandem elegantno presekal napetost med obema taboroma in preprečil politično paralizo: »Tandem ni disfunkcionalen konstrukt, ampak učinkovit način kanaliziranja napetosti h konstruktivnim in ne destruktivnim sklepom.« Njegova teza se glasi, da je Rusija po zaslugi »dvoglavega carizma« precej uspešnejša pri premagovanju globalne gospodarske krize kakor demokratične ureditve v Evropi in Združenih državah Amerike. Kot glavno rusko pomanjkljivost navaja gospodarsko in obrambno nekonkurenčnost v primerjavi z Združenimi državami Amerike, Evropsko unijo, Kitajsko in drugimi državami iz skupine gospodarstev v vzponu Brik.
Vladimir Belaeff iz Inštituta za globalno družbo v San Franciscu prav tako govori o komplementarnih vizijah z namenom nadaljevati gospodarski, socialni in politični razvoj Rusije. V promoviranju spora med Medvedjevom in Putinom vidi zaroto arhitektov ponesrečenih ruskih gospodarskih reform v 90. letih prejšnjega stoletja, ki jih označuje za drugorazredne igralce. »Državo so pripeljali do zloma in ustvarili ogromne dohodkovne razlike, za kar zdaj krivijo sedanjo rusko vlado. Njihov glavni cilj je ponoven vzpon na oblast in ker ne znajo sestaviti perspektivnega političnega programa, so izbrali modernizacijo, v katero uvrščajo gospodarske, tehnološke in politične reforme. »Modernizacija je samo pretveza za politične reforme, na račun katerih bi se spet povzpeli na oblast. Kitajska, kjer BDP raste dvakrat hitreje kakor v Rusiji, dokazuje, da za gospodarski in tehnološki napredek ni potrebna politična modernizacija, ki je pravzaprav lahko celo cokla,« je bil kritičen do liberalne opozicije.
Ruska strokovnjakinja za odnose z javnostjo Elena Miškova poudarja, da so se ruski volivci navadili tako na Medvedjeva kot na Putina, da pa so nezaupljivi do »tandemokracije«. »Sakralni ples tandema je seveda rivalski, vendar je vsakomur jasno, da gre za njun dialog, ne pa za dvorjenje volivcem, ki bi jih dejansko morala nagovarjati.« Če bi dejansko imeli izbiro, ne bi volili Medvedjeva, saj jih njegove ideje preveč spominjajo na Gorbačovovo perestrojko, do katere so izjemno kritični. Prav tako ne bi volili Putina, ki že 12 let promovira ideje socialne države, medtem ko Rusija ostaja država z najvišjo dohodkovno neenakostjo v razvitem svetu.
Po mnenju neodvisnega vojaškega analitika Pavla Felgenhauerja so Putinova stališča kombinacija paternalizma, socialne demagogije, nacionalizma in militarizma, »ki so vredna diktatorjev iz tretjega sveta v sredini 20. stoletja, kakršen je bil, denimo, argentinski predsednik Juan Domingo Peron, spoštujejo pa tudi tradicijo carja Petra Velikega in diktatorja Stalina, ki je verjel v uvoz zahodnega znanja ter tehnologije, ne pa tudi zahodnih demokratičnih ustanov in vrednot«. V članku z naslovom Putinova modernizacija se izogiba reformi političnih ustanov ugotavlja, da premier v štiriurnem nastopu o ruski prihodnosti ni niti enkrat omenil Medvedjeva, kar lahko pomeni tudi, »da zanj v prihodnosti Rusije ni prostora.« Do Medvedjeva so sarkastični tudi v komentarju pri neodvisni Novi Gazeti: »Medvedjev vedno naredi en korak naprej in dva nazaj. Če se bo povsem odrekel svoji viziji, bo pomenilo, da je njegova politična kariera končana. Če bo stal za svojimi besedami, se bo dejansko šele začela.«
Polona Frelih